Koliko milijonov lahko kdo ukrade, preden mu zares stopijo na prste? Koliko ljudi lahko spraviš na rob preživetja – psihičnega in fizičnega, pa še kar širiš svoj imperij? Ne samo da država pri tem gleda stran, četudi ji ta človek na eni strani dolguje milijone, mu pri drugih podjetjih finančno pomaga. Človek se ob takšnih primerih resno vpraša, v kakšni državi živi. Martin Odlazek zadnja leta velja za medijskega mogotca, ki ima v lasti dobršen del radijskih postaj, revij, časopisov; v nekih zamegljenih, hobotniško zapletenih načinih pa še podjetja, kjer tiskajo revije, zagotavljajo papir, v katerih delajo invalidi. Zanje večino plačila prispeva država, torej tista država, ki ji je Odlazek v skorajda neštetih stečajih dolžan milijone evrov. A človek je očitno vsestranski. Spozna se tudi na odpadke, saj jih zbirajo, odvažajo in obdelujejo, in to domala po vsej Sloveniji, nam najbližje v Lenartu, kjer je pred nekaj dnevi zagorela plastika. Tam se občani že leta trudijo zmanjšati nakopičene količine odpadkov, a brez uspeha. Vse, kar so doslej uspeli doseči, je, da so Odlazkovi postavili ograjo, da odpadkov vsaj ne odnaša daleč naokoli.
Se sprašujete, kaj ima to opraviti s Pomurjem? Kaj hitro se nam lahko zgodi, da se podoben obrat znajde na pomurskih tleh. Odlazku namreč ni tuj niti kompost, ki ga je zbiral v lendavskem Gramozu. Dokler pač denarja za izčrpavanje ni zmanjkalo in je bil z januarjem izbrisan. A to ne pomeni, da pod okriljem drugega podjetja svojega dela ne nadaljujejo. Kljub milijonskim dolgovom pa mu denarja začuda nikakor ne morejo vzeti, ker je že zdavnaj vse prepisano in spretno lastniško prepleteno, da povprečni laik nima možnosti, da te vezi razvozla. Očitno pa tudi drugi organi ne. Ali pa nimajo volje za to. Lahko pa nesporno vidimo, da ta milijonski dolžnik živi v graščini, narekuje medijski prostor po vsej Sloveniji in izkorišča eno najbolj ranljivih skupin v družbi – invalide.
Da živiš tako brezsramno življenje, moraš biti res poseben človek. Glede na to, da se vedno trudim vživeti v kožo drugega, ko se odločam kar koli v življenju, se v tako kožo nikakor ne morem vživeti. Je res možno, da človek živi brez kančka vesti? Nekateri očitno lahko.
Je res možno, da človek živi brez kančka vesti? Nekateri očitno lahko.
Se sprašujete, kaj ima to opraviti s Pomurjem? Kaj hitro se nam lahko zgodi, da se podoben obrat znajde na pomurskih tleh. Odlazku namreč ni tuj niti kompost, ki ga je zbiral v lendavskem Gramozu. Dokler pač denarja za izčrpavanje ni zmanjkalo in je bil z januarjem izbrisan. A to ne pomeni, da pod okriljem drugega podjetja svojega dela ne nadaljujejo. Kljub milijonskim dolgovom pa mu denarja začuda nikakor ne morejo vzeti, ker je že zdavnaj vse prepisano in spretno lastniško prepleteno, da povprečni laik nima možnosti, da te vezi razvozla. Očitno pa tudi drugi organi ne. Ali pa nimajo volje za to. Lahko pa nesporno vidimo, da ta milijonski dolžnik živi v graščini, narekuje medijski prostor po vsej Sloveniji in izkorišča eno najbolj ranljivih skupin v družbi – invalide.
Da živiš tako brezsramno življenje, moraš biti res poseben človek. Glede na to, da se vedno trudim vživeti v kožo drugega, ko se odločam kar koli v življenju, se v tako kožo nikakor ne morem vživeti. Je res možno, da človek živi brez kančka vesti? Nekateri očitno lahko.