Če si novinar, ki spremlja področje politike, ti ni nikoli dolgčas. Skoraj vsak dan se sprejemajo odločitve, ki so zaradi odločevalcev zmeraj politične in tako ali drugače vplivajo tudi na življenje prebivalcev ob reki Muri. Bodisi gre za odločitve odločevalcev na državni ravni ali za odločitve lokalnih oblastnikov, pogosto pa je, paradoksalno, politična odločitev tudi pomanjkanje odločitve. Mnogokrat na medije letijo kritike, da poročamo zgolj o negativnih stvareh in med ljudi vnašamo razdor ter slabo klimo.
Toda roko na srce, če se še tako trudim, da ne bi pisal pretežno o stranpoteh politike in s tem soustvarjal nizke javne podobe politične obrti, ki jo osebno sicer zelo cenim in gojim do nje veliko spoštovanje, mi to zelo poredko uspeva. Včasih se počutim soodgovornega za nezaupanje javnosti do politike in politikov, a ta občutek me hitro mine. Za to so v prvi vrsti krivi politiki sami, ki imajo za samopromocijo že itak dovolj kanalov in jih tudi s pridom izkoriščajo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Na valovih ljubeznivih medijev in »antiJanša« razpoloženja je na oblast priplaval tudi Robert Golob s svojimi 41 poslanci, ki se za stolček v državnem zboru lahko zahvalijo prav njemu. Zdi se, da se ladja po še nepolnem letu Svobode obrača. Kazalci na radarjih javnega mnenja se obračajo navzdol, premetavajo jo nepremišljene fronte s sindikati, sodniki, kmeti, gasilci in s še kom, ob tem pa se pompozno in hkrati konfuzno napovedujejo strukturne reforme na domala vseh področjih, vse do sprememb ustave. Kot po pravilu v levosredinskih vladah postajajo zaradi politične nemoči nervozni tudi koalicijski partnerji. Se ponavlja stara zgodba novih obrazov, ki jo v Sloveniji ponavljamo znova in znova ob pričakovanju drugačnih rezultatov? Golob gotovo še ni rekel zadnje in si ob toliko poslancih vendarle lahko še zmeraj privošči precej neznosno lahkotnost vladanja, a razpoke so se začele pojavljati.
Čeprav si je predsednik vlade za enega svojih prvih delovnih obiskov izbral ravno Pomurje, bi težko dejali, da njegova vlada vse sile usmerja v razvoj in napredek periferije. Dogajanje v zvezi s PAZU, geotermijo, logističnim centrom v Beltincih, protipoplavnim centrom v Murski Soboti, večnamenskimi dvoranami in še kakšnimi regijskimi projekti priča o ravno nasprotnem. Da ne omenjamo blokade uvajanja pokrajin in idej o ukinitvi upravnih enot ter dežurnih ambulant.