Draginja je podjetjem požirala dobiček, ampak važno je, da gospodarstva to ni potisnilo čez rob. Ni bilo stečajev ali množičnih odpuščanj, je pa bilo treba zaradi pregrešno drage energije, trganja dobavnih verig in visokih cen materialov več delati, več ustvariti in več prodati. Tudi plače zaposlenih v realnem sektorju so v povprečju rasle za približno toliko, kot je na drugi strani jemala inflacija, kar pomeni, da se nam ni godilo bistveno slabše. In roko na srce, z inflacijo ali rastjo cen življenjskih potrebščin imajo opraviti tudi visoki prihodki ali finančne spodbude v času epidemije covida-19, ki so bile obilne predvsem v negospodarskih dejavnostih. To je sicer dvigalo domačo potrošnjo, ampak izvozna podjetja velike koristi od tega niso imela. Morda še najbolj obrtniki z dejavnostmi, povezanimi z gradnjo ali obnovo hiš ter energetskimi sistemi.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuNič ne bo s finalom in Evropo: Rogaška zmagala po enajstmetrovkah
Za nami je še zadnje dejanje pokalnega polfinala. V Fazaneriji sta se merila Mura in Rogaška. Za obe ekipi je to bila še zadnja priložnost, da ostaneta na vlaku za uvrstitev v evropsko tekmovanje. Rogaška glede na nizek položaj na prvoligaški lestvici tako ali tako, Mura pa bi sicer imela še teoretične možnosti tudi v prvenstvu, vendar je to glede na njene rezultate in igre v tej sezoni le malo verjetno. Zato bi morali črno-beli danes doma storiti vse, da se prebijejo v finale in ostanejo v igri za lovoriko. Vendar jim to ni uspelo. Po rednem delu je bilo 2 : 2, v podaljških pa so enostavno storili premalo, da bi si že takrat priborili zmago. Kazen je sledila pri enajstmetrovkah. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Po vseh sunkih lanskega leta, ki so doleteli pomursko gospodarstvo, lahko vsem, ki ga poosebljajo, čestitamo. To zadovoljstvo z doseženim pa je pomembno tudi zato, da nas ne speljejo na svojo stran večni nezadovoljneži. Tudi zdaj lahko ti vlečejo naprej podatke, da so bili drugod boljši, ustvarili več in si več tudi razdelili. Kar je tudi res, če se oklepamo samo številk, ampak te nikoli ne povedo vsega. Bistveno, kar izpuščajo, je, da vse, kar imamo v pomurski regiji, ni »naše«, torej se nekje drugje prišteva to, kar se ustvarja v naših podjetjih, ki imajo poslovne sedeže drugod. V Pomurju so na primer trije veliki farmacevtski obrati v Lendavi in Ljutomeru, pa tudi pomemben turistični ponudnik. Dosežkov teh ne pripisujejo regiji, prav tako ne števila zaposlenih in njihovih plač.
Še na nekaj ne smemo pozabiti – da regije niso začrtane po ključu poštenih in primerljivih skupnosti, ampak kakor si jih je v preteklosti, tudi po potrebi politike, nekdo zamislil, in tudi same dejavnosti nesejo različno debela jajca. Jugovzhodna regija je pod srečno zvezdo, saj ima dve industrijski središči, Novo mesto in Kočevje, ter dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Pomurje ima samo eno veliko industrijsko središče, Mursko Soboto, ki tvori skoraj polovico gospodarske moči regije. Če bi imeli dve Soboti, bi bila statistika bistveno drugačna. Ali bi bilo potem večje tudi zadovoljstvo nergačev, pa nisem ravno prepričana.