In tako smo se spet znašli v zaprtju. S 1. aprilom. V nekem drugem času bi rekli, da so nas dobro potegnili za dan norcev ali – še bolje –, da je ideja tako nemogoča, da bi temu verjeli. Pa žal je. A resda bi težko bolje opisali občutke, ki se vzbujajo v nas ob vnovičnem delnem ustavljanju življenja. Delnem, ker živeti ob vsem tem in s prepovedmi bo treba naprej. Pa naj vztrajajo, da se namesto policijske ure uporablja termin omejitev gibanja. Itak je to isto, za preprostega človeka je isto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Zapirajo se šole in vrtci, nekatere trgovine, frizerski saloni, kulturne ustanove, tiste dejavnosti, ki, kot kažejo podatki, niso bistveno poslabšale epidemične slike. No, samo za kratek čas in še vmes, u, kakšno upanje, bomo za en dan, na velikonočno nedeljo, velikodušno ukrepe zrahljali. Kot da bi se ob prazniku virus za trenutek ustavil. Ko gori, je treba gasiti takoj, ne čakati in si vmes privoščiti malo premora. To je milo rečeno neresno, tisto, kar vzbuja dvom, da se v tej državi misli resno. Velika noč je v krščanskem svetu družinski praznik, ki vzbuja upanje, a ga bo letos težko vzbuditi. Pa še, kaj nam bo en dan, ko marsikdo iz dneva v dan obupuje.
V res hudih razmerah, taka tudi epidemija je, bi morali varnostne ukrepe razumeti kot reševanje. Pa ni več tako. Ljudje jih občutijo kot omejevanje, onemogočanje, čutijo se ujete, izigrane. Tudi zato, ker so spet najbolj udarili po najbolj ranljivih, otrocih, ki ne morejo v vrtec in šolo, starših, ki v obupu reorganizirajo življenje, zaposlenih v dejavnostih, ki so se pred časom komaj in še ne povsem odprle. Spet so najbolj ogrozili tiste, ki so si v minulih mesecih, ker niso mogli delati, pa ne po lastni krivdi, nabrali vsaj toliko dolga in obveznosti, kakor je nekdo drug vrtoglavo zaslužil v enem samem mesecu. Kot da se nekdo norčuje iz običajnega človeka. Mar čutite, da zato med ljudmi, ki lebdijo med obupom in jezo, vse bolj vre, kar se kaže v nestrpnosti, besedah, odnosih, tudi že v dejanjih. Iz obupa, ker nimajo upanja.
Skrbi nas, kakšno opustošenje bo še povzročil virus, še bolj pa nas lahko skrbi, kaj se dogaja v naši družbi in na političnem parketu. To skrbi tudi Evropo. Edino upanje ostaja, da je jutri 2. april in bo nekdo sporočil, da je vse bilo le prvoaprilska, a neslana šala.