Na spletni strani našega medija smo prejšnji teden objavili anketo, v kateri smo bralce spraševali, ali se bodo na slovenski kulturni praznik kulturno udejstvovali. Šestinšestdeset odstotkov tistih, ki so sodelovali v anketi, je do oddaje tega zapisa izbralo odgovor »ne«. Me to preseneča? V resnici ne, saj se tudi na kulturnih dogodkih, ki jih obiskujem med letom, pojavljajo zmeraj isti ljudje. Po navadi gre za nekaj navdušencev, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo, in člane družine, ki pač »morajo« podpreti umetnika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Obiskovanje gledališča, opere, razstav, branje leposlovja je nekoč veljalo za nekaj, kar loči razmišljajočega človeka od »barbarov«. Tudi dostopno je bilo le redki peščici, ki si je to finančno lahko privoščila. Še gospodarstveniki so nekoč nekaj veljali le, če so imeli knjižno zbirko, gledališki abonma in je na njihovi steni viselo umetniško delo kakšnega znanega slikarja. Skozi čas so nam vztrajni predniki, ki so verjeli v moč znanja in razgledanosti, izborili, da je kultura postala dostopnejša širšemu krogu ljudi, in danes lahko rečemo, da je v vseh oblikah dostopna vsakomur. A bolj ko postaja dostopna, bolj se zdi, da namesto množic zopet nagovarja le peščico.
Danes razlog za to ni toliko pomanjkanje denarja, ampak pomanjkanje interesa. Mnogi otroci prvič obiščejo knjižnico ali gledališče, ko prestopijo šolski prag, čeprav je vsaj po večjih krajih na voljo veliko lutkovnih predstav, knjige pa so s pomočjo potujočih knjižnic, če ne drugače, dostopne praktično povsod. Veliko lažje je seveda otroku vključiti televizijo ali ponuditi novo videoigrico, saj to od staršev ne zahteva aktivnega angažmaja. Od otrok, katerih starši raje kot v kakšno kulturno ustanovo zavijejo v lokal ali obiščejo veselico, tudi ne moremo pričakovati, da bodo kot odrasli znali ceniti kulturno dediščino, ki jo hranijo muzeji, ali poznali naslov, kaj šele kakšno vrstico katere brezčasne pesnitve.
Ob tem se lahko vprašamo, ali bo z leti trud, ki so ga vlagali kulturni ustvarjalci, ko so pisali pesmi, ki so množice bodrile v težkih časih, ali ko so vztrajno zbirali kose, s katerimi ohranjamo spomin na preteklost, šel v nič. Čas je, da se zavemo, da je kultura nujna za narodov obstoj. Za začetek naj bo vsaj naša knjižna polica večja od televizorja.