Domala vse pomurske občine se rade hvalijo, da so turistična destinacija oziroma se trudijo to postati. Prenočitvenih zmogljivosti je vse več, skoraj v vsaki vasi že oddajajo apartmaje, hiše, dobivamo tudi hostle. Koliko pa znamo zares ponuditi turistu?
Slovenska turistična organizacija je predstavila podatke o rekordnem številu prenočitev v lanskem letu v Sloveniji, a ne v Pomurju, v resnici smo jih imeli celo manj kot leto prej. Tokrat se ne moremo izgovarjati na majhnost, oddaljenost, manjše možnosti, saj imamo v resnici izjemne možnosti, da privabimo turiste, saj imamo veliko termalnih vrelcev in kar šest kopališč s termalno vodo na zelo majhnem območju. Očitno se torej še vedno ne znamo zares iti turizma, da bi ljudi dlje časa zadržali pri nas. Za to bi bilo potrebno povezovanje, ki se ponekod že dogaja in si turistične destinacije med sabo pošiljajo turiste, ampak to je bolj odvisno od dobre volje receptorja ali lastnika prenočišča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Drugi problem, ki se pojavi, je, kam ga napotiti, da bo med prazniki ali ob koncih tedna, ko je turistov največ, odprto. V Murski Soboti čez praznike dela le malokatera gostilna, in da jih primanjkuje, se vidi po množičnem obisku odprtih.
Turisti so gotovo dodana vrednost družbi in pripomorejo k napredku. Živim v vasi na obronkih Goričkega, kjer smo pred leti dobili hostel, ki hvala bogu živi, ampak lahko bi še bolj. Zanimivo je predvsem, ko pridejo študenti iz vse Evrope. Zaradi njih smo v majhnem lokalu in vaški trgovini dobili POS-terminal, ki omogoča plačevanje s plačilno kartico. Upam si trditi, da tega še dolgo ne bi bilo, če ne bi bilo njih. Oni so samo s tem, da so prišli, prinesli napredek. Natakarice so se naučile osnov angleščine. Če jih je bilo sprva strah, da se ne bodo znale meniti in bodo vedno klicale na pomoč nekoga, ki govori angleško, zdaj tega strahu ni več in se vse dogovorijo, saj vedo, da se bodo tudi turisti potrudili in se znašli s prevajalnikom, če ne drugače. In po enem ali dveh tednih, ko napoči čas za odhod, se vsakič znova poslavljajo, kot da so stari prijatelji. Ker so navdušeni nad našo odprtostjo in domačnostjo.
Tem, ki pridejo, skušajmo ponuditi čim več in tako razvijajmo butični turizem. Ne prodajajmo se poceni, kar pa ne pomeni, da moramo cene naviti v nebo. Včasih je dovolj le pristna zgodba o lokalnem kraju. Turisti, ki zaidejo v majhne kraje, se želijo pogovarjati, spoznavati kraj, ljudi in naš način življenja. Množični turizem tega ne zmore, saj uničuje to, od česar živi. Je bogokletno, če si rekordov na ta račun ne želimo?