vestnik

(V PREMISLEK) Okoljski kriminal

Adriana Gašpar, 11. 6. 2021
Medobčinski inšpektorat
Fotografija je simbolična.
Aktualno

V teh dneh smo lahko pri vseh televizijskih poročilih videli posnetke ogromne gmote blata, ki je bila odložena v Hočah. Da gre za okoljski kriminal, je dejal okoljski minister Andrej Vizjak. Ki pa očitno nikogar zares ne zanima, lahko dodamo sami, saj to žal ni prvi primer. Podobno se je zgodilo že v Dramljah, Postojni in tudi pri nas.

Letošnja mokra pomlad je v nekaterih, ki nam je mar, prebudila strahove, da se bo iz bioplinarne v Lendavi ponovno izlil digestat in onesnažil potok Kopica, kot se je to zgodilo lani ob obilnem deževju. Zakaj sporni digestat še vedno ni odstranjen, smo spraševali vse pristojne institucije, a se zdi, kot da nikomur ni do tega, da bi poiskal krivca, ga kaznoval in odstranil digestat. Kot da čakajo, da mine dovolj časa, da se narava sama očisti, ljudje pa pozabijo. A skrb vzbuja tudi brezbrižnost ljudi, ki se ne zganejo, dokler jim iz pip ne priteče rjava voda. Vso nesnago, ki jo nekje odvržemo, prej ali slej absorbiramo. Pa če z vodo, zrakom ali živilom, ki je bilo s tem pognojeno. Ker roko na srce, gnojnica iz hleva ima specifičen in močan vonj, a gnojilo, ki pride iz bioplinarn, smrdi neprimerno huje. 

Ambiciozen in zagnan hoški župan Marko Soršak je govoril o hitri sanaciji in ukrepanju, ker je nekaj hiš z veliko živine ostalo brez pitne vode, a ga je prvi mož civilne zaščite Srečko Šestan kmalu postavil na realna tla, da o hitrosti pri takem dogodku ne moremo govoriti. Da pa preteče toliko časa, kot je v pomurskem primeru, je spet težko razumeti. Okoljska inšpekcija odgovarja, da ukrepajo po prioritetah. Glede na njihovo počasnost torej zdravje ljudi ni prioriteta? 

8f88e101e3b872f16b93c6235a26c2f9
Nataša Juhnov
Vsakdo, ki je že kdaj bil v državah, kjer voda, ki priteče iz pipe, ni pitna, ve, kakšna dragocenost je to.

Vsakdo, ki je že kdaj bil v državah, kjer voda, ki priteče iz pipe, ni pitna, ve, kakšna dragocenost je to. Ko si za to, da si umiješ zobe, moraš najprej kupiti plastenko vode, ki je občutno dražja, kot smo vajeni pri nas. Če si večji pustolovec in se odpraviš v države, kjer si vodo nosijo iz vodnjaka, ceniš vsako kapljico.

Pa če je še tako težko verjeti, so tudi v Pomurju še vedno ljudje, ki se sami oskrbujejo z vodo, saj do njih še vedno ni speljan vodovod. Načrti za nadgradnjo vodovoda sistema B so stari že desetletje, prav po polžje se premikamo do izvedbe teh načrtov. Časa je vse manj, saj če želimo zanje dobiti evropska sredstva, morajo biti dela v celoti končana čez dve leti, prva lopata pa še ni bila zasajena, ker še vedno ni jasno, kdo naj bi to naredil.

Velikokrat se zdi, da premalo cenimo ta košček raja, v katerem živimo, čudovito naravo in njene danosti pa jemljemo kot samoumevne. Odgovorni – policija, inšpekcija, službe za varovanje okolja – bi se morali zganiti in najti krivce ter jih pošteno kaznovati, ko onesnažujejo okolje. Okoljski kriminalci niso nič manj nevarni kot drugi. Morda njihove žrtve niso vidne takoj, zagotovo pa učinek njihovega onesnaževanja prej ali slej občutimo vsi.

v-premislek okoljski-kriminal onesnazevanje