Prodaja večinskega dela Panvite je odprla staro rano in očitno zakoreninjeno v bit slovenskega človeka nezaupanje do tujcev. Pustimo ob strani dejstvo, da je v razvitem tržnem gospodarstvu, kjer vlada pravna država, skoraj bogokletno javno postavljati pod vprašaj poslovne odločitve zasebnikov o njihovi lastnini. Je kdo preprečil domačim investitorjem, Boscarolu, Tušu, Pečečniku in podobnim, da bi od Polaničevih odkupili 51 odstotkov Panvite? Če za prevzem ni bila ovira potreben kapital, očitno ni bilo interesa. Vlogo seveda igrata tudi poslovno okolje in zakonodaja, ki se spreminja iz leta v leto in skoraj nikoli v prid investitorjev. Mure, Pomurke in številnih drugih paradnih konj pomurskega gospodarstva niso zavozili tujci. Bili so žrtve slabega vodenja in napačnih odločitev domačih menedžerjev ter ozkoglede države, ki pač ni in žal nikoli ne bo dovolj fleksibilna, da bi pravočasno sprožila prestrukturiranje posameznih družb glede na spreminjajoče se tržne razmere.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Zato pa imamo danes še zmeraj gospodarstvo, v katerem uspevajo državna monopolna podjetja in zasebni polmonopolisti, katerih poslovni model temelji na poslovanju z državo na podlagi subvencij, koncesij in bolj ali manj prikritih oblik financiranja njihovega poslovanja z davkoplačevalskim denarjem. Pred dnevi so me osupnili nekateri statistični podatki. V letu 2021 je bilo v Sloveniji tujih podjetij, torej podjetij s tujim lastništvom, za vsega štiri odstotke. Toda ti štirje odstotki ustvarijo več kot četrtino celotne dodane vrednosti, zaposlujejo več kot četrtino vseh zaposlenih oseb, ustvarijo več kot četrtino vseh investicij in tretjino vseh prihodkov od prodaje v Sloveniji. Osupljivi podatki. Tudi največjo zasebno investicijo v zgodovini države ta hip v Lendavi ne izvaja domače podjetje, čeprav bi lahko dejali, da je nekoč to bilo. Nezaupanje do tujih vlagateljev je pri nas tako močno, da se tudi regijsko zapiramo vase in kot tuje vlagatelje obravnavamo kogar koli, ki potrka na naša vrata in ni ravno naš sosed.
Ta zgodovinsko in ideološko vcepljena ksenofobija ter strah pred dobičkom in kapitalom nas uničujeta. Namesto da bi prepoznali vrednost tujih (in domačih) vlaganj ter priložnosti za razvoj, ostajamo vrtičkarji. Tako ne bomo nikoli veliki.