Ljudje radi verjamemo, da smo pogumni, da nas nič ne prestraši in se ne ustrašimo odgovornosti, ki nam jih življenje prinese na pot. A ko smo nekje na novem kraju, sami, po možnosti v temi in slišimo zvok, ki ga ne prepoznamo, ni nihče več pogumen. Vsi se počutimo neprijetno, nelagodno, koga tudi stiska v prsih, v možganih pa se nam odvrtijo razni scenariji iz filmov ali novic. Tega seveda ne priznamo kar tako, ker si vsi želimo biti junaki. Vzgojili so nas, da so junaki pogumni, neustrašni, močni, ki si vse upajo. Še danes bi bili vsi supermeni in betmeni. A pravi supermen je človek, ki si upa govoriti, ko so vsi pokorno tiho. Ki si upa vstati in oditi, ko vsi sedijo. Tisti, ki pove, kar misli, ne glede na posledice. Četudi se moti. Ljudje se ne rabimo vedno strinjati, da se spoštujemo. Pogumni so torej ljudje, ki se ne uklonijo pritiskom okolice, ki sicer vpliva na naše življenje. Ljudje namreč nismo bitja, ki bi lahko živela sama. Potrebujemo družbo, družino, prijatelje, okolico, da se socializiramo in živimo drug z drugim. Vsi poznamo rek, ki pravi, povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. Zato je toliko težje tem ljudem, s katerimi si obkrožen od majhnih nog, reči ne, dovolj je, ne želim tega, kar misliš, da je zame prav. Posebej, če storiš nekaj, kar ni storil še nihče. Tvegaš namreč, da te bodo zaradi tvojih besed in dejanj izobčili. Lahko ostaneš sam.
Pogumna je bila v teh dneh duhovnica Jana Kerčmar Džuban, ki je prva, odkar pomnimo, stopila iz evangeličanskih duhovniških vrst. Celotno zgodbo, zakaj se je tako odločila, ve samo ona, je pa pogumno za naš medij odstrla velik del sebe. Prvič je javnosti izdala travmatično izkušnjo iz otroštva, ker je želela s tem poglavjem življenja zaključiti. Hkrati pa je spoznala, da lahko tistim, ki doživljajo ali so doživeli isto, pomaga, saj iz prve roke ve, kaj občutijo. Hvala, in srečno naprej.
Ko te v prsih stiska, imaš občutek, da se boš zadušil, se ti trese glas, takrat stopaš iz cone udobja in si tkuješ pot. Ko je najtežje, najbolj rastemo. Vsako naslednjo bitko bomo lažje bili, ker bomo vedeli, da smo preživeli prejšnjo, predprejšnjo in še tisto pred njo. Vedeli bomo, da zmoremo, četudi to pomeni, da zamenjamo krog ljudi, ki nas obdaja.
Ko je najtežje, najbolj rastemo.
Pogumna je bila v teh dneh duhovnica Jana Kerčmar Džuban, ki je prva, odkar pomnimo, stopila iz evangeličanskih duhovniških vrst. Celotno zgodbo, zakaj se je tako odločila, ve samo ona, je pa pogumno za naš medij odstrla velik del sebe. Prvič je javnosti izdala travmatično izkušnjo iz otroštva, ker je želela s tem poglavjem življenja zaključiti. Hkrati pa je spoznala, da lahko tistim, ki doživljajo ali so doživeli isto, pomaga, saj iz prve roke ve, kaj občutijo. Hvala, in srečno naprej.
Ko te v prsih stiska, imaš občutek, da se boš zadušil, se ti trese glas, takrat stopaš iz cone udobja in si tkuješ pot. Ko je najtežje, najbolj rastemo. Vsako naslednjo bitko bomo lažje bili, ker bomo vedeli, da smo preživeli prejšnjo, predprejšnjo in še tisto pred njo. Vedeli bomo, da zmoremo, četudi to pomeni, da zamenjamo krog ljudi, ki nas obdaja.