Dan spomina na mrtve, vsi sveti ali prvi november je dan, ko mnogi obiščemo grobove ljudi, ki smo jih poznali, imeli radi in nam spomin nanje nekaj pomeni. Živim v neposredni bližini pokopališča, tako da lahko obiskovanje grobov spremljam iz prve vrste, lahko tudi neposredno s kavča. Od tam je namreč lep razgled na hrib, ki se ob prvem novembru obarva pretežno rdeče in zasije bolj kot v katerem koli drugem delu leta. Mnogi grobove obiščejo že pred prvim novembrom, saj zaradi praznika reformacije, ki je dan prej, izkoristijo koriščenje dopustov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Že leta opažam, da je to čas, ko se zares zberejo družina, sorodniki, ki se redko vidijo, prijatelji, znanci in se pogovarjajo. Pogovarjajo se na pokopališču, nemalokrat pa druženje prenesejo tudi v lokal, kjer se v miru usedejo in tam uro ali več klepetajo o vsem, kar se jim je v času, ko se niso videli, zgodilo. Nekateri so se poročili, drugi ločili, eni so osiveli, drugi shujšali. Eni so dobili otroke, drugi še vedno odgovarjajo na vprašanja, kaj ali koga čakajo, ampak to je že druga tema.
Kar želim povedati, je, da se mi zdi prvi november, ki je namenjen spominu na ljudi, ki so že šli s tega sveta, še eden zadnjih praznikov, ki je v resnici namenjen ljudem, ki so še živi. Ob božiču, novem letu, veliki noči se zadnja leta vrti vse okoli tega, kaj bo kdo kuhal, kje bodo praznovali, s kom se bodo družili, morda kam odpotovali. Seveda ne gre niti brez nakupovalne mrzlice za darila, ki so vse bolj središče praznikov, ki pa ravno zaradi tega izgubljajo svoj čar. Takrat se namreč vsem nekam mudi, vsi imamo še kupe opravkov, skrbi in mnogi si želijo ali želimo, da čim prej minejo.
Ob prvem novembru pa je drugače, takrat se zares ustavimo. Ko namreč stojimo ob grobu, nas življenje na najbolj surov način opomni, da nismo ne samoumevni ne večni, ampak minljivi, in to čisto vsi, brez izjeme. Takrat se spomnimo trenutkov z ljudmi, ki ne stojijo več ob nas, ampak živijo le še v naših spominih. Morda si spomine na pokojne delimo s kom, ki je še ob nas, velikokrat ob tem po licu steče tudi kakšna solza. Čeprav je težek praznik, saj od nas zahteva, da predelamo bolečino ob izgubi, če je še nismo, pa je vendarle praznik, ki zbližuje, saj nas opominja, da nič ni tako pomembno, da ne bi lahko človeku naklonili trenutek, z njim poklepetali ali spili kavo. Nikoli namreč ne vemo, kdaj bomo s kom spili zadnjo kavo.