Bilo je leto, ki so ga zaznamovale živali, pri nas, v Pomurju, bobri, ki so se razživeli na obronkih Mure in kmetom povzročajo sive lase, v prestolnici pa nutrije, ki so spodnesle marsikaj in marsikoga. Poleti so nas po hudih poplavah, ko smo trepetali, ali nas bo Mura popolnoma zalila, skoraj pojedli komarji. V času gospodarskega krčenja pa je kot sončni žarek posijala novica o največji tuji naložbi v zgodovini Pomurja. Lek bo namreč v Lendavi gradil visokotehnološki center za proizvodnjo bioloških zdravil in zagotavljal 300 novih delovnih mest. A predvsem si želijo pokazati, kako visoka je kakovost življenja v Pomurju, in preprečiti beg možganov. Jim bo uspelo, da postanejo za Pomurje to, kar je Krka za Dolenjsko?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Nesrečna je pot šivilj nekdanje tovarne oblačil Mura, ki jo je zadnja leta klavrno vodil Milan Mörec. O njegovi dvomljivi poslovni praksi smo poročali vsaj pet let, zdaj jo je potrdil tudi zadnji lastnik, veliki menedžer Joc Pečečnik, in priznal, da je kupil mačka v žaklju. A korona bi nam lahko odprla oči za spoznanje, da potrebujemo lastno proizvodnjo v Evropi. Zakaj ne bi oblačil šivali v Sloveniji, v Gornjih Petrovcih, namesto da nam jih šivajo v Bangladešu? Ste se kdaj vprašali, kako lahko majica, ki je prepotovala pol sveta, stane pet evrov? Ker nam jo sešije nekdo, velikokrat otrok, za 2,3 dolarja na dan, kar je grozljivo in se mora končati.
Spoštovani Joc Pečečnik, tudi premier Robert Golob in preostala oblast, v rokah imate tovarno in kader, ki ga je izredno težko najti in je vreden tako zelo veliko. Ne uničite tega. Je pa res, da je veliko odvisno od nas in da so to premiki, ki se ne bodo zgodili čez noč. Če smo pripravljeni za napise tujih znamk odšteti večje vsote denarja, mar ne bi raje kupili nečesa, kar je narejeno doma, z napisom Mura? Zagotovo bi bilo treba narediti to, kar se zadnjih 20 let ni počelo, investirati v objekt in stroje, posodobiti proizvodnjo in postati konkurenčen. Mislim, da ljudje nismo več daleč od tega, da dojamemo, da nas potrošništvo vodi v pogubo. A vedno morajo biti vlečni konji, da se stvari premaknejo. Ne bo lahko, bo pa vredno.
Naj bodo prazniki mirni, novo leto pa obdano z upanjem na boljši jutri.