Poletne počitnice so pri koncu in čas je, da šolarji obrnejo nov list v svojem izobraževanju. Zdi se, da poletje in z njim počitnice vsako leto mine hitreje. Komaj se začne ozračje dobro segrevati, že se dnevi po 15. avgustu začnejo prevešati v jesen. Če k temu hitremu vrtenju časa dodamo še dejstvo, da je bilo letošnje poletje bolj podobno kakšnemu oktobru, od njega pravzaprav nismo imeli veliko.
Počitnice vse hitreje minevajo tudi šolarjem. Šolsko leto se še dobro ne konča, ko nas reklamni letaki že vabijo k nakupu potrebščin za novo šolsko leto. Trgovine hitijo druga pred drugo, da bi nas prepričale, da se prav pri njih najbolj izplača kupiti vse za šolo. Ta ihta, ki jo narekuje kapital, nas spremlja na vsakem koraku in zdi se, da se od šole sploh ni mogoče povsem odklopiti. Če dodamo k temu še dejstvo, da vse več staršev stisko z varstvom otrok čez poletje rešuje tako, da jih vozi s tabora na tabor, ti resnično nimajo časa, da bi se zgolj in samo odpočili. Aktivnosti so načrtovane in izpeljane po urniku, kar daje vtis pouka, daleč od brezskrbne spontane igre ali zgolj poležavanja, kar naj bi počitnice tudi bile. Zaradi vsega tega ni čudno, da pravega navdušenja, ko kdo omeni novo šolsko leto, med otroki ni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Povsem nasprotno je bilo včasih. Govorim o generaciji svojih staršev, ki so odraščali na vasi, še leta stran od hitrega tempa, ki ga je prinesel razvoj tehnologije. Kot sta mi znala povedati, so bila poletja takrat neskončno dolga, saj ni bilo nikakršnih »motilcev«, ki bi z milijoni informacij sekali v vsakdanjik. Dan proti koncu avgusta, ko je na šolo v Kuzmi iz Sobote prišla knjigarna Dobra knjiga, je bil za takratne otroke kot praznik. Starši so se s seznamom stvari, ki jih bodo njihovi šolarji potrebovali v novem šolskem letu, odpravili v šolo, otroci pa so doma nestrpno čakali in ugibali, kakšen motiv bo na zvezkih to leto, bodo imeli navadne ali tiste malo lepše etikete in kakšen bo papir za ovijanje učbenikov.
Motiva na zvezkih sta bila v najboljšem primeru dva, barvni plastični ovitki za zvezke so v nasprotju z »navadnimi« prozornimi pomenili že malo premoženje. Že pred začetkom pouka so otroci radovedno prelistali učbenike, saj jih je zanimalo, kaj vse se bodo v novem šolskem letu naučili. Prvega septembra so zato v šolo odšli prijetno vznemirjeni in polni pričakovanja. Tega danes ni. Časi so resda drugačni, a radovednost naj ne bi nikoli šla iz mode, ali pač?