Čudovita kulisa, prijetno vzdušje, domiselni nastopi. Lepa proslava je bila.
Priznam, tudi sama pri sebi sem nekoliko zavila z očmi, ko se je razvedelo, da bomo ponovno slišali pesmi Zrejlo je žito in Vsi so venci vejli, ki užalostita še najbolj veselega Prekmurca. Ampak bili sta del celote, ki je ponujala optimizem, mladi so govorili o pripadnosti pokrajini, kar je največ, kar lahko kot regija dosežemo. Da imamo torej ljudi, ki si želijo tu živeti, naša naloga pa je, da jim zagotovimo, da se bodo imeli tudi kje šolati, delati in živeti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ti predlogi so bili izbrani v okviru participativnega proračuna šalovske občine
Do roka, to je do 15. julija, je na razpis prispelo sedem vlog.
Seveda, vedno je lahko boljše, kot vse v življenju, ampak skušajmo enkrat samo uživati v trenutku in biti hvaležni. Slavili smo naš praznik, praznik Prekmurcev, vseh Prekmurcev. Tistih, ki živimo tik ob reki Muri, tistih, ki smo od nje najbolj oddaljeni v naši regiji, pa tudi tistih, ki jih naš praznik morda boli. Tako zelo majhni smo in tako malo nas je, pa vendarle smo si pred 105 leti izborili tako veličastno zmago, ko so naši pogumni predniki dosegli, da smo se vrnili domov.
Lahko je biti kavč selektor, veliko težje je dvigniti glavo in kaj konkretnega narediti za regijo. Recimo tistim mladim, ki so izkazali ljubezen do Prekmurja, omogočiti in jih vključiti v razvoj regije. Lahko gredo v svet in naberejo znanje in izkušnje, a pomembno je, da imajo željo, da se vrnejo, predvsem pa možnost, da željo tudi uresničijo in si doma ustvarijo kariero. Pri tem vsekakor imamo še veliko izzivov in dela.
Če med sabo povzročamo razkol, namesto da bi se povezovali, kako lahko pričakujemo, da nas bodo drugi videli kot uspešno regijo? Ker ta podoba, da je pri nas samo revščina in da težko živimo, je žal še vedno močno zakoreninjena v umu mnogih, ki Prekmurja od blizu še videli niso.
V resnici smo mnogo bogatejši, kot si mislimo. Iz pipe, ki jo samo odpremo, nam teče pitna voda, ki je najdragocenejša dobrina, a jo jemljemo preveč samoumevno. Imamo streho nad glavo, elektriko v hišah. Imamo rodovitno zemljo, kjer si lahko vsak, če le ni »manjak«, kaj pridela. V veliki meri smo vendarle obdržali pristne sosedske odnose in si priskočimo na pomoč, ko je treba. Velikokrat, ko se prijatelji naključno ali ne znajdemo v lokalu, poleg svoje plačamo še njegovo pijačo. In obratno. Imamo čist zrak, čudovito naravo, imamo mir.
Imamo torej odlične temelje, da zgradimo, kar želimo. In si zagotovimo (še) boljše življenje. Z godrnjanjem in prepiranjem si ga ne bomo, s sodelovanjem in trdim delom pa zagotovo. Tako kot nekoč.