»Zdravniki znamo biti v svojih zahtevah zelo trmasti,« mi je po prvem dnevu stavke povedal eden od zagovornikov uporabe te legitimne pravice za boljše plačilo dela. Zgodovina zdravniških stavk, katere del je bil tudi sam, ga je lahko prepričala o tem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Ta je res dih jemajoča. Zdravniki, združeni v sindikatu Fides, so bili prvi v samostojni Sloveniji, ki so stavkali v javnem sektorju. Decembra 1993 so zahtevali sklenitev kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, nezadovoljni z izvajanjem te so stavko nadaljevali v začetku leta 1994. Dve leti zatem so z uporom dosegli aneks h kolektivni pogodbi. Po šestih letih premirja se je 2002. leta začela dvotedenska splošna stavka, v kateri so delali samo 40 ur tedensko, na enak način so se zdravniki uprli vladi še leta 2010 zaradi sprejetja novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tri zdravniške stavke so se zvrstile še po letu 2015. Nato je neizprosen pogajalec za zdravniške plače Konrad Kuštrin po 27 letih vodenja največjega sindikata zdravnikov in zobozdravnikov, leta 2022, zapustil ring.
Z njegovim odhodom se je tudi končalo obdobje, ko so zdravniki pri svojih zahtevah lahko računali na podporo pacientov. Pri prvi stavki bi pacienti v podporo zdravniškim zahtevam celo s transparenti šli na ulice, vsaka naslednja je izgubljala del tega zavezništva proti oblasti, ki ga ob zdajšnji stavki ni mogoče zaznati niti trohice več. Ljudje lahko vladi zamerijo marsikaj, s čimer razkraja učinkovitost države, tudi neučinkovito javno zdravstvo, a še najmanj obnašanje do zdravniškega ceha.
Kdor se spominja preteklih zdravniških stavk, se bo morda strinjal z mano, da so se kopja vedno lomila na plečih bolnikov. Morda še veliko bolj kot ob zdajšnji. Vendar to ne more biti opravičilo. Za vsakega bolnika, ki je zaradi stavke ostal brez zdravstvene storitve ali operacije, na katero je dolgo čakal, je to boleč udarec. Kajti za njegovo zdravje gre.
Kljub stavki številni zdravniki delajo, morda celo več kot običajno. To po svoje govori tudi o tem, da vsi zdravniki niso Fides in Fides ni sindikat vseh zdravnikov, četudi so še njegovi člani. Da morda tudi stavka ni več prava izbira. Ne za zdravnike in reševanje njihovega položaja, kjer bi ga resnično morali izboljšati. Ne za reševanje sistemskih problemov, ki so se nakopičili v našem zdravstvu. Še najmanj za bolnike.