Dočakali smo odprtje novih prostorov Enote za Prekmurje Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti. Pridobitev je pomembna predvsem za to, da bo gradivo, vezano na pokrajino na levi strani Mure, lažje in hitreje dostopno vsem tistim, ki se ukvarjajo z raziskovanjem naše preteklosti, pa če je to poklicno ali zgolj za dušo. Enota arhiva je nacionalna institucija in kot taka torej ni pomembna samo za pokrajino, kjer ima sedež, temveč za celotno državo, kar je v svojem nagovoru ob odprtju poudarila tudi ministrica za kulturo. Tem besedam velja pritrditi. Vsaka takšna ustanova, ki najde mesto v kraju, ki ni Ljubljana, namreč pomeni še en korak na poti k decentralizaciji države. Do tja je sicer še dolga pot, pa vendar. Samo po sebi je lepo že dejstvo, da ima trenutno najsodobnejše arhivske prostore prav Murska Sobota in ne prestolnica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Dobili smo torej prostor, kjer, tako načrtujejo v arhivu, se bodo odvijale razne delavnice, predavanja, posveti, kjer se bodo lahko zbirali in izmenjevali mnenja vsi zainteresirani posamezniki. Navdušencev nad raziskovanjem zagotovo ni malo. Vprašanje pa je, koliko je pravzaprav zanimanja med splošno populacijo za našo preteklost oziroma koliko znanja o svoji zgodovini ima neki povprečen državljan. Zakaj se to sprašujem? Ker vsakič znova ob poslušanju teh in onih debat na različnih dogodkih ugotavljam, kako površno je poznavanje določenih zgodovinskih dejstev med ljudmi. Še zdaleč ne mečem vseh v isti koš, niti ne mislim zase, da sem kakšna strokovnjakinja za zgodovino. Vidim in slišim pa, da se večina ljudi zadovolji s tem, kar o nečem prebere med komentarji na družbenih omrežjih in se ne potrudi niti malce preveriti dejstev.
Ko smo na izletu po Bosni in Hercegovini, kamor smo se s sodelavci odpravili aprila, obiskali Titov bunker v Konjicu, sem se zamislila tudi ob izjavi ene od učiteljic s Koroške, ki je bila tam prav tako s svojimi sodelavci. »Koga bo to še zanimalo čez 10, 20 let,« je prhnila ob ogledovanju tehnoloških dosežkov takratne Jugoslavije. Izjava se mi je zdela bizarna, sploh pa za neko učiteljico. Kajti vse, kar imamo in smo danes, je rezultat dogajanja v zgodovini. Naša identiteta je izraz nekega zgodovinskega dogajanja, v nas je DNK naših prednikov. Kako naj nas to ne bi zanimalo?
Prav zato je nujno, da so nam institucije, kot je arhiv, blizu. Da imamo »zgodovino« na pragu. Na ta način bo morda tudi pogled iz velike Ljubljane kdaj segnil kam dlje od Trojan. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da dobite recimo obisk stanovskih kolegic iz prestolnice, ki z začudenjem ugotovijo, da imamo v Murski Soboti prav tako nakupovalne centre in ne prakticiramo več blagovne menjave.