Pišem in jokam. Tako je izgledal minuli konec tedna, ko je celotna ekipa Vestnika spremljala dogajanje po Sloveniji, še posebej pozorno v Pomurju. Negotovost je bila velika. Prizori iz drugih krajev Slovenije so bili grozljivi, žalostni in če imaš v sebi kanček empatije, ti je bilo hudo. Tudi ta trenutek, ko to pišem, mi v oči silijo solze. Ob tem, da mi je hudo za vse, ki so izgubili svoje življenje, svoje drage, tudi svoje imetje, sem po tiho hvaležna, da sem ostala na suhem, da živim, kjer živim. Izrazito čustveni so zadnji dnevi in zdi se, kot da zadnja leta živimo v nekakšnem slabem filmu, ki se nikakor ne želi končati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
Po strahu zaradi korone, ki jo je takoj zapečatila vojna v Ukrajini, nato neznosni požari na Krasu, pa letos poplavljen velik del Slovenije. Vsaka huda stiska, vsaka bolečina izklesa tako iz človeka kot iz družbe bisere. To je zagotovo podjetnik iz Koroške, ki je čez noč postavil most. Pa gasilci, reševalci, ki so tvegali svoja življenja, da so reševali druge. Gradbinci, ki so na razmočenem nasipu, ki je bil, kot so znali povedati domačini, kot puding, s težko gradbeno mehanizacijo poskušali zaustaviti deročo Muro, da ne bi še bolj poplavila vasi. Če bi se prekopicnili in padli v tisto reko, zanje ne bi bilo rešitve, tega so se zavedali. Če ne oni, pa domačini zagotovo. Biser, ki ga je izklesala družba, je tudi solidarnost. Pomoč sočloveku, da se pobere. Ne predstavljam si, kako hudo jih morajo boleti roke, koliko imajo žuljev od lopat, s katerimi so polnili vreče s peskom, od ton, ki so jih nosili na plečih, da so zaščitili hiše, druge objekte, da so zaščitili ljudi in živali.
Mnogi Pomurci minuli konec tedna niso zatisnili očesa ali pa so skozi celoten vikend spravili skupaj le nekaj ur spanja. Izjemno ponosna sem tudi na ekipo Vestnika, na mojo ekipo, ki je ravno tako strnila vrste in ne le brez jamranja, ampak na lastno pobudo obula škornje in se podala v vodo. Od najmlajšega do najstarejšega člana, čeprav je kdo od njih imel tudi sam vodo v hiši ali mu je ta grozila. To so trenutki, ki se odtisnejo v spomin človeka, v spomin podjetja, v spomin Vestnika.
Prepričana sem, da še izza tako temnega oblaka vedno posije sonce in tudi tokrat bo za Slovenijo. Prvi zgrajen most je kot prvi žarek upanja, ki je v ponedeljek popoldan obdal tudi Pomurje. Naznanja upanje, da se bo po dolgih dnevih in mnogih neprespanih nočeh življenje nekoč spet vrnilo v svoje tirnice, tako kot se je Mura v svoje struge. Dobili smo tudi praznik, dan solidarnosti. Upajmo, da ga bodo vsi razumeli kot to in ne kot podaljšan konec tedna.