Čeprav noč s srede na četrtek prejšnji teden ni napovedovala katastrofe, je jutro, ko je na trenutke skozi oblake pogledalo sonce, razgalilo prav to. Na koledarju je pisalo 13. julij. Zgodilo se je natančno 15 let po tem, ko sta toča in orkanski veter v pokrajini ob reki Muri potolkla še več. Takrat, leta 2008, je bil 13. julij nedelja. Datumi so lahko precej pomenljivi, zgodovina pa je običajno mati modrosti. A če se nam zgodovina ponavlja, imamo, kot smo videli že večkrat v zadnjih nekaj letih, do nje hudo mačehovski odnos.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo država vrtine zapečatila?
Družba Geoenergo v stečaju je 19. aprila izgubila rudarsko pravico, koncesijska pogodba o izkoriščanju mineralne surovine nafte in zemeljskega plina, ki je zaradi delujočih vrtin pomembna predvsem za območje petišovskega plinskega polja, pa je prenehala veljati.
Četrtek prejšnji teden so sunki vetra odpihnili dele strehe na osnovni šoli v Turnišču, enako se je zgodilo že 13. julija 2016. To je bila takrat sreda. 13. julija pred 15 leti pa je odkrilo pločevinasto streho puconske osnovne šole. Že v letih 2008 in 2016 se je opozarjalo, da šolske strehe niso zgrajene po normativih, saj kratki žeblji, ki so jih uporabili namesto dražjih vijakov, niso dovolj močni, da bi sodobno pločevinasto kritino zadržali pritrjeno na ostrešje. Tako pač je v državi – pri javnih naročilih odloča edino cena, o kakovosti se redko ali sploh ne govori.
Zakaj torej vsakega divjega plesa narave ne sprejemamo kot opozorilo, da je nekaj treba storiti? Niso dovolj le besede in ukrepi na papirju. Mesta potrebujejo več zelenih površin, kjer bo poniknila voda, ko pade tudi 40 litrov in več dežja v slabi uri na kvadratni meter, več dreves, da bo bolj sveže in hladno, in seveda strehe, ki jih veter ne more odnesti. Za kmetijstvo so rešitev namakanje, protitočne mreže in rastlinjaki. Zakaj? Ker smo nekoč v poldrugem letu v kmetijstvu že doživeli sušo, žled in poplave. Od poletja 2013 do septembra 2014. Eno naravno nesrečo takoj za drugo. Tega očitno več ne zmoremo ali znamo preprečiti. Vse skupaj lahko le omilimo. Zato se moramo prilagoditi. Skrajni čas je.
Mark Krenn, izjemni poznavalec zgodovine Prekmurja in Pomurja, je v luči zadnjega neurja postregel z zame res fascinantnim podatkom. V Murski Soboti so v nedeljo, 3. julija 1938, namerili kar 42 stopinj Celzija. Narava nam je torej že pred 85 leti kazala zobe. Preprosto je: ne da se je pretentati. A ker jo še vedno vztrajno želimo premagati, so neurja postala povsem običajna. Tudi zato smo ta teden spet gledali v nebo, ali se bo ponovno usodno odprlo. In znova iskali odgovore, kaj je že 13. julija 2008 šlo narobe.