Odvrtela se je tudi proslava ob letošnji stoti obletnici združitve. Tresla se je gora, netili so se ognji, dramile so se strasti, lahko bi izbruhnil vulkan, a se je rodil prijeten poletni večer. Zgodovinski trenutek, ki se je publike dotaknil in je ni pustil hladne.
So se pa mnenja kresala o izboru nastopajočih, zakaj jih ni bilo več iz Prekmurja, več z Goričkega? Zakaj je imel govor predsednik vlade in ne predsednik države? Kako lahko Marjan Šarec pravi »naše Prekmurje«, ko pa ni od tu? Zakaj spet zlajnan izbor prekmurske glasbe, kdo je bila skrivnostna plesalka v moški srajci? Komu spet ni bilo všeč razmišljanje astrofizičarke Andreje Gomboc ... Sploh pa, česa vse na slovesnosti ni bilo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Zakaj Prekmurci, Slovenci preprosto ne znamo praznovati in biti bolj zanosni? Praznike in slavja raje izkoristimo za zamere ali užaljenosti in jih vlečemo tudi iz arhiva in stalnega repertoarja. Si predstavljate, da bi slavljencu govornik pred zbranimi gosti na pladenj položil vse napake, ki jih je storil, neumnosti, ki so se mu pripetile, in ga osmešil, če ne celo žalil pred povabljenimi, katerim bo na koncu plačal še zapitek. Ne bi šlo, ne? Gladko pa gre, ko »hodimo« po lastni državi in lastnem narodu.
Kljub vsemu, v avditoriju beltinskega parka je bilo tisti večer na stoto obletnico med ljudmi, ki so prišli od daleč in blizu, čutiti praznično vzdušje in ponos. Čutilo se je, da mnogi Prekmurje nosijo v srcu, vsak dan.
Zakaj ne moremo biti ponosni na to, kar smo in kar smo dosegli? Lahko se merimo z najbolj razvitimi in kulturnimi narodi, ko gre za temne plati, pa nam nihče ne more očitati, da smo v zgodovini zagrešili kaj hujšega, nismo sprožali vojn, nismo si podjarmili narodov ... Je pa res, da slovenski narod največ gorja povzroča sam sebi, tako z delitvami na naše in vaše kakor, kot je dejal Šarec, s ponižno in kimajočo politiko in tem, da bolj kot sebi zaupamo drugim. Le od kje nam ta destruktivnost in nepotrebna nizka samopodoba.
Pozorni opazovalec na proslavi je lahko večkrat začutil, da je ta zašla na tanki led. Tudi avtorja, režiser Primož Ekart in pisec besedila Dušan Šarotar, sta si privoščila nekaj drznih potez. Na primer, da v program uvrstita poezijo v madžarščini, sicer soboškega Juda, Madžara, ki so ga skupaj z družino odpeljali v koncentracijsko taborišče. Kljub napovedim o žvižgih je ob interpretaciji pesmi v madžarščini zavladala smrtna tišina, ki se je zaključila z aplavzom. Ali pa, ko je slavnostni govornik Šarec v slavnostnem govoru omenil prvega predsednika Milana Kučana, ki je marsikomu trn v peti, pa se je zaslišal le bučen aplavz.
Kljub vsemu, v avditoriju beltinskega parka je bilo tisti večer na stoto obletnico med ljudmi, ki so prišli od daleč in blizu, čutiti praznično vzdušje in ponos. Čutilo se je, da mnogi Prekmurje nosijo v srcu, vsak dan.