Agonija petrovskih šivilj, ki se je kot jara kača vlekla vrsto let, je naposled končana. Neizbežna situacija se je za vse, ki zgodbo spremljamo že dalj časa, še bolj pa za tiste, ki so vanjo neposredno vpleteni, v sredo dopoldan le zaključila z napovedanim stečajem podjetja. Slabo vodenje prejšnjih lastnikov podjetja, slaba proizvodna oprema, nekonkurenčnost na svetovnem trgu, pomanjkanje ustreznega kadra so razlogi, zaradi katerih se je vodstvo skupaj z lastniki odločilo za ta korak. Žebelj v krsto petrovskega podjetja je zabilo dejstvo, da v zadnjih mesecih niso uspeli pridobiti niti enega posla, za katerega so se dogovarjali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Brez zaposlitve je tako čez noč ostalo več kot sto šivilj, ki so v večini primerov v tekstilni panogi pustile domala vso svojo poklicno pot, mnoge med njimi so se s podobno situacijo in stečajem že srečale, ko so zaradi propada Mure ostale na cesti. Le zamišljamo si lahko, kako se sedaj počutijo in kaj jim roji po glavi, ko so doživele nekakšen »deja vu«.
Kljub težki situaciji, v kateri so se znašli zaposleni, posledično tudi njihove družine, pa ne morem mimo vprašanja, zakaj so na tej potapljajoči se ladji vztrajali tako dolgo. Zamude pri izplačilu plač, neplačane nadure in regresi, prepoved koriščenja dopusta, velikokrat nevzdržne delovne razmere so namreč zaposlene spremljale dalj časa in niso težave, ki bi se pojavile z včeraj na danes. Čeprav poskušam razumeti njihov položaj, nikakor ne morem mimo tega, da so imele vse te šivilje že pred leti, ko so bile še mlajše, možnost, da podjetje zapustijo in si poiščejo drugo službo, ki bi jim zagotavljala finančno in socialno varnost. Res je, da bi bilo treba pri tem stopiti iz svoje cone udobja, kar seveda ni enostavno nikomur od nas. Ko visi v zraku usoda tvojega preživetja, pa se potrudiš, mar ne?
Seveda nisem jaz tista, ki bi lahko kogar koli sodila. Te pravice nimam, niti si je ne mislim jemati. Situacija je namreč pretežka za vse zaposlene, ki v nobenem primeru niso odgovorni za propad podjetja. Zanj so odgovorni zgolj in samo tisti, ki so ga vodili tako malobrižno in ki jim, več kot očitno, ni mar za usodo teh ljudi.
Mnoge šivilje so namreč le nekaj let pred upokojitvijo. Kaj bodo sedaj? Kdo jih bo zaposlil? Kako bodo preživele leta do upokojitve? Če sem svoj premislek torej začela s tem, da se je agonija za zaposlene le končala, se po vseh zapisanih vrsticah lahko vprašam, ali se je res.