Ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega režima, ki ga je v izdihljajih svojega vladanja lani sprejela vlada Janeza Janše, je spet razdelila Slovenke in Slovence. Še enkrat smo začeli iskati odgovore na vprašanja, kdo je bil med katero vojno na pravi strani, kdo je dejansko osvobodil državo, kdo je izobesil belo zastavo in zbežal čez mejo. Beseda dezerter je postala beseda tedna.
Stvar je šla tako daleč, da so nekateri pozvali k oboroženemu odporu proti trenutno vladajočim in trdili, da je čas, da ljudstvo oborožimo, ker ne vemo, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti. V bistvu smo razvili že toliko napihnjenih teorij o tem, kdo je kaj zakrivil v zgodovini naše domovine, da ni prav nič narobe, če zapišem, da včasih pomislim, da so aprila 1941 našo takratno skupno državo napadli partizanski padalci, preoblečeni v Nemce.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Pa čeprav bi moralo biti še najbolj našim vrlim obramboslovcem jasno, da je prav takratni upor Jugoslavije imel za posledico to, da je Hitler napad na Sovjetsko zvezo začel šele junija, zato se je še isto leto ujel v zanko ruskega blata in zime, v drugi svetovni vojni pa se je kmalu začel preobrat. Nič več ni bilo od bliskovite vojne, poraz je postal neizogiben. Zgodovinarji so še danes jasni, Nemci bi morali takrat že zgodaj spomladi, torej aprila, nad Ruse.
Tudi na vzhodu nič novega. V Ukrajini je danes 456. dan vojne. Tudi tam obe strani pišeta svojo različico zgodovine. Eni sestreljujejo kinžale, drugi uničujejo patriote. V drobovju spopadov je vse več napadov na civilne tarče, v primeru mesta Bahmut lahko govorimo celo o totalni vojni. Še vedno razpravljamo le o tem, koliko granat in raket je treba spraviti v Ukrajino, mir je postala beseda, ki se več ne izgovarja. Za protiofenzivo pa se spet čaka na ugodno vreme.
Angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor izjemno pretresljive knjige Podivjana celina, ki govori o Evropi po koncu druge svetovne morije, ima zato prav: »Ljudje velikokrat zlorabljajo preteklost, da bi upravičili sedanjost. V preteklosti so se zgodile grozne stvari in ne moremo jih dati na stran, tudi če to želimo. S temi stvarmi se moramo soočiti in najti način, kako živeti z njimi. Najlaže je kazati s prstom drug na drugega in se v neskončnost obtoževati.«