Velikokrat lahko slišimo, koliko potenciala za razvoj turizma imamo v Pomurju. Imamo čudovito naravo, odlično vinsko kapljico in kulinariko, bogato zgodovino in še bi lahko naštevali. Če odmislimo, kako nas vidijo v Ljubljani, in pogledamo geografsko, smo v središču križanja kultur in dovolj blizu velikim prestolnicam. Idealne možnosti skratka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POGOJ MLAJŠIH SELEKCIJ V POMURSKI LIGI) Popuščanja ne bo, Kacijan in Režonja nočeta biti predsednika, za katerima ne bo več nogometa
»Zdaj sva osovražena, ker sva postavila pogoje, vendar če teh ni, ne bo na dolgi rok nič ostalo,« se je povedno izrazil prvi mož lendavske MNZ Slavko Režonja, ki je z Danilom Kacijanom postavil pogoj, da mora klub imeti mlajše selekcije, če želi napredovati ligo višje. Spremembe so bile potrebne za dobrobit klubov in njihov obstanek. Kaj pravijo v klubih in nogometnih šolah ter kako odgovarjata na pomisleke, da bo zaradi tega manj klubov?
In kljub temu uspeva sosedom bolje od nas. Govorim seveda o Avstrijcih, ker se Slovenci pač najraje primerjamo z njimi, čeprav sta naša in njihova mentaliteta svetlobna leta narazen. Če vprašate naše ljudi ob meji, so v Avstriji ceste boljše, okolica lepše urejena in pozimi je bolje spluženo. Čeprav ni, ker so ovire pri delu na cesti res slabo označene, višina trave v jarkih na Kleku je letos poleti šokirala še mene, v njihovih Zenkovcih pa smo se ob zadnjem sneženju lep čas vozili po snegu, medtem ko so bile v Gornji Radgoni ceste že zdavnaj splužene. Ampak če imaš vcepljeno, da je sosedova trava vedno bolj zelena, tega pač ne vidiš.
Drži pa, da se znajo Avstrijci veliko bolje od nas prodati. Nedavno sem se zapletla v pogovor z eno od zaposlenih v turistični pisarni v avstrijski Radgoni. Turistična ponudba je po njenih besedah res bogata in gost tukaj zlahka preživi nekaj dni. Imajo zdravilišča, urejene kolesarske poti, bogato vinsko in kulinarično ponudbo v bližnji okolici, v središču mesta je vedno živahno. Medtem je na drugi strani Mure čez dan prazno. Morda je vzrok v tem, da Gornja Radgona ne premore niti enega nastanitvenega objekta. Morda je kriva arhitektura mesta, ki nima nekega središča. Morda se ponudba premalo oglašuje. Ena kava, ki jo spije varčni Avstrijec, pač ne more napolniti proračuna, naj bo lega še tako idealna.
Med pogovorom sem vedno bolj ugotavljala, da je glavni vzrok v bistvu mentaliteta. Ta naša slovenska, ko s sklonjeno glavo kimamo širokoustnim severnjakom, ki imajo velikokrat manj vsebine in znanja, kot ju imamo mi, a ju kljub temu znajo prodati, medtem ko mi gonimo mantro, da se pri nas nič ne izplača. Če bi znali stopiti skupaj, če bi uvideli, da imamo enako, če ne več ponuditi kot Avstrijci, bi tudi na naši strani turizem veliko bolj cvetel. Upanje Gornji Radgoni daje domače podjetje, ki obljublja obogatitev turistične ponudbe v prihodnjih letih. In če povzamem besede ene od zaposlenih ob predstavitvi projektov, imamo ob tem srečo, ker si nam zgodb ni treba izmišljati, saj so že tu. Samo najti jih je treba.