V kulturni dvorani Občine Rogašovci je minulo nedeljo potekala prva delavnica tanga na Goričkem. Organiziralo jo je Društvo za sonaravni razvoj in srečno življenje Zveneči boben. Kot nam je povedala ustanoviteljica društva Edita Nemec, je želja po plesanju tanga v njej tlela že kakšnih 10 ali 15 let. Naključje je hotelo, da ji je pred približno sedmimi leti, ko je potovala iz Grčije z avtoštopom, ustavila učiteljica tanga Hana. Povsem konkretno pa se je za ta korak odločila pred dvema letoma. »Takrat sem rekla – dovolj je! In sem se začela z Goričkega enkrat na teden voziti na tečaj tanga v Maribor,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Potrebovali bi vsaj pet parov
Možnosti za plesanje tanga so za Pomurce zelo omejene, saj ni nobene šole niti v Murski Soboti, najbližja je v Mariboru. Sama je skušala najti kakšnega plesalca s tega območja, da bi bilo kakšnemu učitelju vredno priti k nam, vendar brez uspeha. »Problem Goričkega in Prekmurja na splošno je oddaljenost od marsikatere kulturne vsebine. Če je torej možnost, da sama v okviru društva omogočim, da se tango pleše tudi pri nas, zakaj pa ne. Bi pa potrebovali vsaj pet parov, da bi se nekomu izplačalo priti in nas učiti,« doda Nemčeva.
Moški poišče plesalko s pogledom
V Prve korake tanga je Goričance uvedel Boštjan Rezar, ki pleše v Šoli argentinskega tanga v Celju.Zanimivost milong je, da plesalci sedijo v velikem krogu. Za ples načeloma nisi dogovorjen, ampak moraš počakati, da te nekdo poišče s pogledom. Po navadi to stori moški – ko poišče plesalko, s katero želi iti plesat, ji nameni pogled (cabezeo), počaka, da pokima (to pomeni, da je sprejela povabilo), in se potem v krogu (ronda) sprehodi do nje. Pomembno je, da ves čas ohranja očesni stik, saj se lahko zgodi, kot se pošali Rezar, da jo pogleda tudi kdo drug. »Ženske po navadi plešejo z zaprtimi očmi, tako se ustvari še večja intima. Si pa moraš ustvariti nekakšen 'imidž', če te ne poznajo, lahko presediš tudi ves večer,« smeje doda Rezar. Argentinski tango je pod Unescovo zaščito, njegova zlata doba pa je bila med letoma 1935 in 1955.Celotni prispevek si lahko preberete v tiskani izdaji Vestnika.
