Aleksandra Šinko Kuhar, direktorica podjetja Kleparstvo, krovstvo Šinko iz Skakovec, je konec lanskega leta postala mojstrica svojega poklica. Bila je edina, ki je v tistem obdobju opravljala mojstrski izpit za kleparko-krovko, in v vsej Sloveniji je med zelo redkimi, če ne celo edina, ki dela na tem področju. Ob mednarodnem prazniku žensk smo se z njo pogovarjali o tem, kako je začela delati v tem pregovorno moškem poklicu, kako se delo spreminja, kako se spoprijemajo s pomanjkanjem delavcev, ter tudi o tem, da se pri njih v proizvodnji zaposlujejo ženske.
V družinsko podjetje, ki ga je leta 1986 ustanovil njen oče Ludvik Šinko, je Aleksandra vpeta od otroštva. »Ko je oče ustanovil podjetje, sem bila stara šest let in vseskozi spremljala dogajanje. Še preden sem se zaposlila v podjetju, sem dosti pomagala. Najprej v delavnici, ker je bilo takrat manj zaposlenih, potem še na terenu,« se spominja svojih začetkov na področju kleparstva in krovstva. Prvi stroj, ki so ga uporabljali, je bil postavljen v takratni garaži in še zdaj se živo spominja, kako sta z očetom upogibala obrobe ter kako mu je pomagala z izdelki, ki so jih potrebovali za terensko delo. »Bilo je veliko ročnega dela, jaz pa sem bila vedno bolj močna in mi delo ni povzročalo težav.« Prvo terensko delo je z ekipo opravila na cerkvi v Kuzmi in pravi, da če nekaj delaš z veseljem in dobrimi sodelavci, ni težko, prav tako je ni bilo strah dela na višini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Je imela takšne poklicne želje že kot otrok? »Če povem po resnici, sem kot otrok sanjala, da bi postala učiteljica ali frizerka. Splet okoliščin pa je pozneje nanesel drugače. Po osnovni šoli sem obiskovala ekonomsko šolo, izobraževanje pa nadaljevala na ekonomski fakulteti smer podjetništvo. Mlajši brat ni kazal interesa za družinsko podjetje, v katero je oče dosti vložil in zanj dosti naredil, in že moja moralna dolžnost je bila, da sem nadaljevala.« Leta 2007 je ob delu opravila izobraževanje za kleparko-krovko, pozneje še, kot omenjeno, pridobila mojstrski naziv. Tega je morala pridobiti, saj del zaposlenih dela na terenu in za prevzem del je nujen mojstrski izpit. »Prej ga je imel oče, ki je leta 2019 umrl, in če smo želeli nadaljevati to pot, sem morala preskočiti še to oviro,« pojasni Šinko Kuharjeva.
Začudene poglede prezre
Ko se je v družinskem podjetju zaposlila, je bila edina ženska, in čeprav so kleparji-krovci večinoma moški, negativnih izkušenj ni imela. »Kakšne opazke so seveda bile, tudi še takrat, ko smo se izobraževali za mojstrski izpit. Moji sošolci v Ljubljani so imeli kakšne neprimerne izjave v smislu, kako lahko ženska sploh dela izpit za kleparja-krovca in da bi radi videli, kako bo to na koncu. Jaz vse to preslišim, ne nazadnje imam že toliko izkušenj v tem poslu, da vem, da zmorem.« Direktorica skakovskega podjetja pove, da sama poklicev nikoli ni ločevala na tradicionalno moške ali ženske. Navsezadnje je bila od otroških let vpeta v delo, ki so ga opravljali moški. Meni, da se ločnica med poklici glede na spol briše. »Danes ženske vozijo tovornjake, avtobuse, delajo kot pleskarke ... Omejitev ni več. Morda kdo začudeno pogleda, če si na tipično moškem delu, ampak zakaj pa ne, saj smo enakopravne,« je jasna.
Sama se je na terenih, kjer je zdaj sicer manj, vedno dobro počutila. »Leta 2007, ko smo delali na trgovskem centru Maximus, sem bila skoraj vso zimo na terenu. Ker je naše podjetje večinoma moški posel, sem z njimi od zmeraj navajena komunicirati in zunaj mi je bilo lepo delati.« Od začetkov do danes se je delo spremenilo in je po besedah direktorice lažje. Posodobila se je tehnologija in oprema, drugačne so vremenske razmere. »Če pogledamo proizvodnjo, z bratom sva v osnovni šoli delala snegolove in v enem dnevu sva jih naredila od petsto do tisoč, stroj nam danes v eni uri navrže tisoč kosov,« navede primerjavo. Vseskozi pa glede na naravo dela ne pozablja na pomen varnostne opreme. Višine Šinko Kuharjeve ni bilo strah, morda to tudi pripisuje mladosti, ko si bolj pogumen, a z leti se je njen pogled na to spremenil. »Ko strah izgubiš, je najhuje, ker si nato popolnoma zaupaš in misliš, da se nič ne more zgoditi. Pred tremi leti smo imeli hujšo delovno nesrečo, ko je delavec padel z višine devetih metrov na beton. Hvala bogu je preživel in posledice niso tako hude, kot je sprva kazalo. Ta dogodek mi je dal misliti, ker ljudje na terenu vseeno niso več najmlajši, novih kleparjev-krovcev pa ni,« se naveže na pomanjkanje interesa za ta poklic. V njihovi ekipi je trenutno 32 ljudi, od tega je eden vajenec s Šolskega centra Ptuj.
Poklic kleparja-krovca spada med deficitarne, a ne glede na možnost pridobitve štipendije in takojšnje zaposlitve zanimanja zanj ne zaznava. Z različnimi aktivnostmi se v podjetju trudijo, da bi mlade navdušili za ta poklic. Med drugim ga bodo predstavili na sejmu Megra v Gornji Radgoni, po desetih letih pa bo spet potekalo tekmovanje mladih kleparjev-krovcev, kjer bo tekmovala tudi njihova ekipa. »Hodimo po šolah, ki izkažejo interes, tudi iz cankovske šole so velikokrat prišli učenci pogledat proizvodnjo. Poskušamo marsikaj, a odziva ni. Upam, da se bo v prihodnje kaj spremenilo. Je pa zanimivo, da so v zadnjih letih dekleta kazala večji interes kot fantje,« pove predsednica pomurske sekcije kleparjev-krovcev.
Z moškimi bolje kot z ženskami
V ekipi podjetja Kleparstvo, krovstvo Šinko so ob direktorici in tajnici še tri ženske zaposlene v proizvodnji. Antonija Recek iz Vidonec je izučena kleparka-krovka. »Za ta poklic sem se odločila, ker se vsak dan soočaš z novimi izzivi, pa tudi zato, ker nedvomno dobiš zaposlitev,« pravi in doda, da se je šolala na Ptuju. Ko je začela obiskovati srednjo šolo, je bila edino dekle na šoli, pozneje je prišla še ena, ki se je šolala za strojno tehnico. V skakovskem podjetju se je zaposlila takoj po koncu šole in delo je takšno, kot je pričakovala. »Delam vse, kar je treba, večino časa sem v ročni delavnici, kjer delamo tisto, kar s stroji ne gre,« opiše. Nekatere ročne spretnosti je usvojila že doma, saj tudi brat dela v enakem poklicu. »Na začetku sem seveda morala pojasnjevati, zakaj sem se odločila za ta poklic, pa tudi marsikaj dokazati. Ko prideš v podjetje, ti moški na začetku ne zaupajo, ko pokažeš, da zmoreš, pa že gre. Jaz celo pravim, da je z moškimi bolje delati kot z ženskami. Če se spremo, se čez pet minut spet razumemo, ženske pa znajo biti bolj zamerljive,« pravi kleparka-krovka.
V ročni delavnici dela skupaj z Melito Žido s Krajne, ki se ukvarja s krajniki, objemki, kotlički ... Židova se je dela priučila, prej je več kot 30 let delala v tekstilnem podjetju Mura. »Leto in pol sem bila na zavodu za zaposlovanje, naredila izpit za socialno oskrbovalko, nakar sem slišala, da v tem podjetju iščejo delavce. Šla sem na preizkus, bila dva dni tu in rekla, da od tod ne grem več. Ekipa je enkratna, šefica preveč dobra, vsako delo pa je častno, in če ga delaš z veseljem, je to odlično,« je nasmejano dejala. S predsodki glede dela se nikoli ni obremenjevala in pravi, da je nikoli ni bilo nobenega dela strah. Trojico žensk v proizvodnji zaokrožuje Brigita Topič iz Lemerja. Večino časa preživi v delavnici za plastifikacijo in tudi ona se je različnih del priučila. Pred zdajšnjo zaposlitvijo je delala v eni od ribarnic, nato se je pokazala priložnost za zaposlitev v Skakovcih in ni dolgo razmišljala. »Delo je zanimivo in pestro, s sodelavci pa se dobro razumemo,« je pritrdila sodelavkama.
Z ekipo je zadovoljna in nanjo ponosna tudi Aleksandra Šinko Kuhar, ki meni, da je treba danes imeti srečo, da najdeš dobre zaposlene. »Delavci, s katerimi se razumeš, so najpomembnejši in največ vredni.« Podjetje bo kmalu praznovalo 40 let obstoja in direktorica pravi, da imajo kar nekaj načrtov za razvoj. Dograditi želijo hale, še naprej uspešno delovati in z veseljem bodo medse sprejeli tudi nove kleparje-krovce ali kleparke-krovke. Za povpraševanje po tovrstnih storitvah se ne boji. »Povpraševanje je in vedno bo, ker se bodo strehe morale pokrivati, popravljati. Tudi neurja bodo verjetno hujša, za kar včasih kdo reče, da je za naš posel dobro. Ampak ni prijetno, ker imamo dogovorjeno delo in v primeru naravnih nesreč moraš to občasno preložiti in stranke tega vedno ne razumejo,« opozori.
Se je zaradi vremenskih ekstremov morda spremenil tudi način dela? Šinko Kuharjeva odgovori, da ne preveč. »Pri kritinah imaš navodila proizvajalca in na bolj vetrno izpostavljenih predelih je treba kritino pritrditi z vijaki. Največji problem, kar se je pokazalo po Sloveniji, so pločevinaste strehe. Nekateri krovci verjetno varčujejo z vijaki, in če je kritina slabo pritrjena, ni možnosti, da v hudem neurju ostane. Mi se poskušamo držati navodil, ker je vijak na koncu najmanjši strošek v primerjavi s tem, kar se lahko zgodi.« Stranke se trenutno večinoma odločajo za pločevinasto kritino, verjetno tudi zaradi cenovne ugodnosti. »Tudi po neurjih so se večinoma spet odločili za pločevino. Je pa opečna kritina bolj zanesljiva, ker je težja in jo veter težje odnese,« še eno od izkušenj navede mojstrica kleparka-krovka, ki s podjetjem sledi trendom in hkrati skrbi za ohranjanje dolgoletne tradicije.
