Ludvik Kovač je bil vso svojo poklicno pot zaposlen pri Vestniku. Prvega januarja 1971 se je zaposlil kot novinar, po treh letih je bil imenovan za prvega samostojnega odgovornega urednika, takrat še pri Zavodu za časopisno in radijsko dejavnost. Delo urednika je opravljal dva štiriletna mandata, nato pa je do upokojitve leta 2011 ponovno opravljal le novinarska dela. Vrsto let sta imela Radio Murska Sobota, kasneje Murski val, in Vestnik skupno uredništvo, zato so novinarji delali za oba medija. »Jaz sem v glavnem pokrival gospodarstvo, finance in kmetijstvo, na radiu sem bil urednik kmetijske oddaje ter ves čas tudi namestnik odgovornega urednika. Časi so bili zelo dobri, sodelavci odlični, takrat nas je bilo zaposlenih več kot petdeset. Poleg dobrega sodelovanja nas je družilo še prijateljstvo, imeli smo se lepo,« opisuje Kovač.
Med njegovim urednikovanjem je časopis nekaj časa oziroma približno dve leti izhajal celo dvakrat tedensko, ob torkih in petkih. »Potem pa nas je politika ukinila, saj ni bilo več denarja za to. Kasneje so bili časi spet boljši, denarja je bilo toliko, da ga nismo mogli porabiti. Tako smo prejemali tudi trinajsto in štirinajsto plačo, po zaključnem računu so delili še eno plačo, tudi naročnikov smo imeli veliko, okrog 25 tisoč. Takrat se je dajal velik poudarek informacijam o delu, zato smo izdajali tudi prilogo Delavec, po dekretu Socialistične zveze delovnega ljudstva v Sloveniji pa so skoraj vsa pomurska podjetja svojim zaposlenim plačevala naročnino na Vestnik. Tako se je dogajalo, da so bili pri eni hiši kar trije naročeni na pomurski tednik,« se spominja naš dolgoletni kolega.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Časopisa po besedah Kovača dvakrat tedensko ni bilo težko napolniti z vsebinami, saj je bilo takrat zaposlenih tudi dvanajst novinarjev ali več. Torkova izdaja je bila namenjena bolj aktualnim temam in športu, petkova je bila podobna današnji, z več raziskovalnimi in reportažnimi temami. Močno razvita je bila takrat tudi dopisniška mreža, številne zunanje sodelavce so imeli na celotnem terenu, ki ga je pokrival časopis. »To je bilo zelo pomembno, saj se ljudje še danes radi vidijo v časopisu. Tudi zato smo eno stran namenjali samo dopisnikom.«
Nekoč rubrike razdeljene
Pred več kot petimi desetletji, ko je Kovač začel delati pri časopisu, so vse prispevke tipkali na pisalne stroje, lektorji so jih nato popravili, tehnično uredništvo je ročno pripravilo postavitve strani, vse skupaj so nato dali v ovojnico in gradivo z avtobusom poslali v Ljubljano, kjer so v tiskarni Ljudska pravica celotno gradivo znova pretipkali in nato časopis natisnili. »Voznik avtobusa je ovojnico oddal v prometni pisarni ali pa jo je prišel iskat kurir iz tiskarne. Enkrat se je zgodilo, da ovojnice z gradivom niso dostavili tiskarni, ampak so jo odpeljali na Reko. Če bi se to gradivo izgubilo, ne vem, kaj bi, saj novinarji nismo imeli nobenih kopij. K sreči so nato gradivo naslednji dan v tiskarni le prejeli, zato smo izšli z enodnevno zamudo, drugače pa nikoli ni bilo problema.«
Ker takrat še ni bilo snemalnikov, so si morali novinarji vse pogovore na terenu ročno zapisovati. Kot je povedal Kovač, so imeli novinarji nekoč rubrike razdeljene. »Bil sem na vrsti za intervju, vendar nisem vedel, koga naj intervjuvam. Ker sem pokrival kmetijstvo, sem se spomnil Gustija Grofa, nekdanjega vodjo ABC Pomurka. Z njim sem želel opraviti pogovor po telefonu, vendar je bil v Ameriki, zato sem vsa vprašanja in odgovore napisal kar sam, saj sem vedel, kakšni bi bili njegovi odgovori. Intervju je izšel, ko ga je videl Grof, pa me je poklical, kdaj sva se sestala in opravila intervju. Pošalil sem se, ali se ne spomni najinega srečanja in ali je morda kaj narobe napisano, pa mi je odvrnil, da je vse v redu, vendar se nisva pogovarjala,« pripoveduje nekdanji novinar Vestnika, ki priznava, da so velikokrat »ušpičili« kaj podobnega.
Kot je še dodal, je časopis sprva izhajal v črno-beli različici, nato so bile barvne prve in zadnje strani, kasneje tudi sredinske. Z napredkom tehnologije se je spremenilo tudi to, da so v uredništvu dobili računalnike, kar je vsem olajšalo delo, hkrati so začeli sami oblikovati oziroma postavljati časopisne strani s pomočjo računalniških programov. »Od takrat več ni bilo bojazni, da bi se kopije izgubile. Poudariti velja, da smo imeli tudi veliko tečajev za delo z računalniki, zato se na nov način dela ni bilo težko privaditi, pokazati je bilo treba le malo volje za dodatno učenje.«
Pes ga ni spustil z dvorišča
Delo za časopis po besedah našega dolgoletnega sodelavca nikoli ni bilo preveč stresno, niti takrat, ko so morali še vse tipkati ročno. »Resda je bila v torek, ko smo morali zaradi tiskarne že zaključevati časopis, največja gneča. Nekoliko smo bili za to odgovorni tudi sami, saj nas je veliko s prispevki čakalo povsem do konca roka oddaje. Predvsem jaz sem bil malce razvajen, saj sem strani, ki so bile namenjene kmetijstvu, vedno zaključeval v torek, čeprav bi jih lahko že v petek. Ko sem bil med najstarejšimi, sem se kar malce razvadil,« priznava.
Tudi različni pripetljaji s terena mu niso povzročali preveč sivih las. Kot se spominja, v času, ko se je zaposlil pri časopisu, še ni imel svojega avtomobila, zato se je moral na teren odpraviti kar z avtobusom. Ker je med drugim pokrival tudi ljutomersko in radgonsko občino, je zaradi vožnje z avtobusom na teren zapravil ogromno časa. »Če se dobro spominjam, sem prišel v Murščak, kjer sem na domu iskal vaškega funkcionarja. Ni ga bilo doma. Na dvorišču je bil velik pes, ki me je noter spustil, ven pa žal ne, saj ni bilo nikogar doma. S sabo sem imel tudi sendvič, saj takrat še nismo mogli iti kamor koli na malico ali si kje kaj kupiti za pod zob, pa sem psu v upanju, da me bo spustil z dvorišča, dal tisti sendvič. Seveda me ni spustil z dvorišča, zato sem moral čakati, dokler ni prišel gospodar. Gre le za enega v množici tovrstnih dogodkov, ki so mi ostali v spominu,« pristavi.
Bilo je veliko druženja
Velikokrat so, kot je dejal, delovni čas preživljali sproščeno. Hodili so na kave, se družili, zato so si morali nekateri – med njimi je bil tudi sam – delo nositi domov in pisati ob večerih. »Vsak teden smo vsaj dvakrat z nekaterimi sodelavci odšli na malico, večkrat tudi v Avstrijo v 'buschenschank'. Ko smo svoje oddali, smo sedli v avto in se odpeljali, saj se vsaj v mojem času nikoli nismo 'štempljali'.«
Veliko so se s sodelavci družili tudi sicer. Vrsto let so imeli dvakrat letno sindikalni izlet, skoraj vsak konec tedna so se srečevali, večinoma ob Muri, kjer so imeli piknike, praznovali okrogle jubileje, rojstne dneve, upokojitve sodelavcev. »Res smo se zelo dobro razumeli,« pove Ludvik Kovač, ki je bil v vseh letih dela tudi mentor številnih mladih sodelavcev.
Kot nam je še povedal, po štiridesetih letih in šestih mesecih dela v medijih tega ne pogreša in že več kot desetletje uživa v zasluženem pokoju. Kljub temu ostaja naročnik Vestnika, čeprav priznava, da raje prebira mlajšo oziroma spletno različico Vestnika. »Tu in tam sicer še vedno vzamem časopis v roke, vendar le, ko mi to dopušča čas. Kot večina upokojencev namreč nimam veliko časa,« je nekoliko v šali dodal. Ima kar nekaj konjičkov, med drugim ga veselijo žganjekuha, delo z drvmi, posajenih ima tudi 250 sadik ameriških borovnic, vrsto let se je ukvarjal tudi s sadjarstvom. »Dela in obveznosti mi ne zmanjka, čas mi krajšajo tudi prijatelji, s katerimi se redno srečujem, pa nekdanji sodelavci, s katerimi se redno dobivamo na kavi ali malici. Dokler bo tako, bo odlično,« je za konec poudaril nekdanji urednik in dolgoletni novinar Vestnika Ludvik Kovač.