Včeraj so v Galeriji Murska Sobota odprli razstavo slik in risb Nikolaja Beera in Hermana Gvardjančiča. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj. Gre za slikarja, ki sta prejšnje leto prejela Prešernovo nagrado. Herman Gvardjančič je dobil nagrado za življenjsko delo, Nikolaj Beer pa nagrado Prešernovega sklada.
Kot je na novinarski konferenci pred odprtjem razstave povedal kustos Robert Inhof, je kljub številnim razlikam med umetnikoma, to so kulturne, jezikovne in geografske raznolikosti, iz katerih izhajata, obema tudi nekaj skupnega. To je pokrajina, ta je za oba metafora za svet in oba k temu pristopata povsem neobremenjeno in brez sprenevedanja. Govorita isto, a vsak na svoj način. Pri Nikolaju Beeru je ta pokrajina Kükeč in Križevci, kjer se je rodil, pri Gvardjančiču pa okolica Škofje Loke. Čeprav gre za dva zelo raznolika kraja, si v ustvarjanju obeh slikarjev postaneta sorodna – predstavljata en in isti univerzalni, a nedoločljivi kraj, ki v delih obeh izraža svet nasploh.
Maja Hajdinjak
Slike in risbe Nikolaja Beera in Hermana Gvardjančiča
»Pri obeh umetnikih je prisotna možnost regeneracije, predvsem pri Beeru. In njegova zemlja ni tako tragična, kot izgleda. Za razliko od Gvardjančiča so v Beerovih delih prisotne figure, ampak tudi te so zemeljske in so ravno tako zapisane zemlji in propadu. Pred desetletji je Beer denimo slikal tudi na podlago papirja lokalnega časopisa Vestnik, čez osmrtnice, in ljudi na njih tako rekoč še enkrat pokopal. Rodni kraj Beer slika tako, kot se ga spominja iz mladosti, a zdaj vse bolj dobiva značaj mitičnega, vse bolj je odmaknjen od idilične predstave, ki se mu je vtisnila v spomin. Gvardjančič na drugi strani mogoče samo nakaže sence človeških figur in naslika antropomorfne hiše. To so hiše samomorilcev, gozdovi, kjer so se zgodili umori. Slike so žive, ampak nam govorijo o svetu, kjer se dobro preobrača v zlo. Njive so nerodovitne, kašče so prazne, gozdovi pa so zakleti, vabijo te v svojo temo, ampak te iz nje ne izpustijo. Pri Gvardjančiču se skrajno poletje in skrajna zima združita oziroma postaneta enaka v svojih skrajnostih in v medprostoru med njima. Ne glede na žive, pisane barve tu ni prostora za noben optimizem,« je slikovito opisal razstavljena dela obeh umetnikov Inhof.
Maja Hajdinjak
Slike in risbe Nikolaja Beera in Hermana Gvardjančiča
Na novinarski konferenci sta bila ob Nikolaju Beeru prisotna še direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert in vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj Marko Arnež. Dela na razstavi v Murski Soboti so prav iz omenjene galerije, nekaj pa jih je po besedah Arneža še ostalo v Kranju, kjer bodo počakala na kulturni praznik, ko se bodo v Kranju zbrali letošnji Prešernovi nagrajenci. K razstavi v Kranju, ki so ji nadeli naslov Ilo, so povabili tudi pesnika Milana Jesiha, ki je posebej za ta dogodek napisal 25 pesmi. Skupna točka pesmi in umetnin je bila –ilovica.
Maja Hajdinjak
Slike in risbe Nikolaja Beera in Hermana Gvardjančiča
Razstava slik in risb Beera in Gvardjančiča bo v Murski Soboti na ogled do 27. marca. Izvedeli pa smo še, da za leto 2026 v Kranju načrtujejo razstavo Prešernovih nagrajencev iz stalne zbirke soboške galerije.
