Druženje je pomembno za vse ljudi, še posebej pa je dragoceno za invalide. »To je ena boljših terapij,« pove Bernarda Varga, članica Društva bolnikov s kronično bolečino Murska Sobota vse od njegove ustanovitve. Včlanitev ji je priporočila dobra znanka Anita Vogrinčič, ki je tudi medicinska sestra v bolnišnici, v želji, da bi v društvu izvedela kaj koristnega. Kajti že takrat je vse kazalo, da ji bodo morali amputirati nogo, kar se je potem pred desetimi leti tudi zgodilo. »Predsednica in člani društva so mi bili takrat v veliko oporo, me spodbujali, da se nisem predala. V najtežjih trenutkih potrebuješ pogovor in pozitivne misli,« pove Vargova.
Misel na otroka jo je držala pokonci
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
V težkih življenjskih preizkušnjah in ob številnih boleznih, ki so jo doletele, jo je držala pokonci tudi misel na otroka in to, da jo potrebujeta, čeprav sta bila oba že odrasla. Zdaj je to misel na vnuka, ki ju opazuje na poti odraščanja. Otroški pogled in vprašanje, babi, kako si, ji veliko pomenita in ji dajeta moč. »Včasih me kdo vpraša, kako sem lahko ob vsem še tako vedra. Zato, ker vedno najdem neki smisel in cilj. Vesela sem bila rojstva vnukov, ko so se lani preselili v svojo hišo, čeprav jim nisem mogla pri tem nič pomagati, vesela sem jih takšnih, kot so, saj jih imam rada. Pomembno je tudi, da ne gojim zamer in se ne sprašujem, zakaj se vse to dogaja ravno meni,« odkrito pripoveduje o sebi.
Za sabo ima več kot šestdeset let življenja in čeprav je telesna bolečina že vrsto let spremljevalka njenega življenja, Vargova ni dopustila, da bi jo zaprla med štiri stene doma. Rada je v družbi in odprta za vsakogar, zato je tudi njen krog znancev in prijateljev velik. Tudi v društvu ima prijatelje in z veseljem prisluhne starejšim, ki imajo veliko izkušenj ter občudovanja vreden odnos do življenja.
»Bolečina ni vedno tema našega pogovora,« poudari, »ampak imam občutek, da je naše druženje čas, ko pozabimo nanjo.« Prijetna družba je kot zdravilo, ko je sama, pa poskuša bolečino potisniti v ozadje z branjem ali reševanjem križank. Včasih jih, sede za kuhinjsko mizo, rešuje tudi do dveh ponoči. »Najhujša je zame fantomska bolečina. Čeprav okončine ni, ta še vedno obstaja v možganih. Ko zelo boli, si pomagam tako, da hodim po hodniku in čakam, da bo bolečina izzvenela, kajti pozdraviti se je ne da.«
Društvo bolnikov s kronično bolečino Murska Sobota povezuje člane, ki trpijo za bolečino, katere vzrok so zelo različne bolezni. Trpljenje zaradi kronične bolečine je veliko, a tudi ko najbolj boli, ostaja upanje, da bo jutri znosnejša, kot je danes. Velik vpliv na jakost bolečine ima tudi vreme, pove Vargova, saj če je lepo, je tudi bolečina manjša.
Morajo drugam
Člani društva se srečujejo enkrat na mesec, veliko jih prihaja tudi na razna strokovna predavanja, ki so priložnost, da se pogovorijo z zdravnikom. V ambulantah namreč ni dovolj časa za to, na takšnih srečanjih se tudi veliko lažje zbližajo z ljudmi, jim namenijo prijazno besedo, ki ima prav tako zdravilno moč. Članom je v veliko veselje tudi druženje na piknikih, ki jih pripravljajo vsaj dvakrat na leto, ali ob različnih priložnostih, dnevu žena ali za novo leto. »Kdor tega veselja ne doživi, ga tudi težko razume,« pove Bernarda Varga.
Zdi se, da pomena in smisla delovanja društva ne razumejo niti lokalne skupnosti. Na začetku so občine, od koder prihajajo člani, še prispevale za njegovo delovanje, zdaj mora društvo shajati s tem, kar mu nameni soboška občina in nekaj organizacij, ter s prispevki od članarine. Več posluha bi si bolniki s kronično bolečino želeli tudi za svojo zelo veliko potrebo, ponovno vzpostavitev protibolečinske ambulante, za kar si društvo prizadeva že nekaj časa. Zdravljenje v domači bolnišnici s celostnim pristopom in po sodobnih strokovnih smernicah bi namreč olajšalo življenje številnim bolnikom. Zdaj morajo hoditi na terapije v druge kraje, kar je za bolnike z bolečino še dodatno izčrpavajoče. Potreba po tej ambulanti je res velika, še pravi Vargova, njeno pomoč bi potrebovala tudi sama.
Sporočila Bernarde Varge, od katere smo se poslovili v petek, 7. junija, naj živijo z nami še naprej.