Iztok je bil eden tistih v zadnjem času zmeraj bolj redkih ljudi, ki jim ni težko svojega časa, znanja in dela žrtvovati za dobrobit širše skupnosti. Če je bilo to namenjeno mladim, kot pri Zvezi za tehnično kulturo, mu je bilo to v posebno veselje.
Iztok Zrinski se je rodil 8. februarja 1962. Po šolanju na Gimnaziji Murska Sobota se je že v času študija zavedal pomena in koristi računalnikov in je bil eden izmed prvih arhitektov, ki so svinčnik zamenjali za računalniško miško. Tudi zato se je njegova polletna pot v Nemčijo zavlekla na več kot deset let. Sčasoma je v nemškem biroju postal tudi partner, kar kaže, koliko je lastniku biroja in kolektivu pomenilo njegovo znanje in delo. Delo v tujini mu je dalo širši pogled, kot pilotu tudi pogled od zgoraj, od koder ni gledal posameznih dreves, ampak je videl celoten gozd. Med vsakim pogovorom z njim in z vsakim svojim delom je kazal, da je svetovljan, ki pa se je rad vrnil v rojstno mesto in mu po svojih najboljših močeh skušal pomagati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Zlati" gol Igreca v 88. minuti pripeljal Nafto na korak do elite
Na uvodni tekmi 28. kroga druge lige so nogometaši vodilne Nafte v Kranju premagali Triglav, bilo je 1 : 2, in imajo zdaj pet točk prednosti pred drugim Primorjem, ki mora še odigrati svoje srečanje. Po tem krogu ostajata do konca prvenstva samo še dva kroga.
Svojemu poklicu je ostal predan in zvest vse življenje. S svojimi načrti je polepšal mnoge kraje, predvsem München in najbolj Mursko Soboto, na primer s stavbo Pokrajinske in študijske knjižnice in ne nazadnje tudi z mrliško vežico na soboškem pokopališču, kjer smo se poslovili od njega. Neprecenljiv je njegov prispevek pri ozaveščanju širše javnosti glede urejanja okolja, v katerem živimo. Bil je ustanovni član in 14 let predsednik Društva arhitektov Pomurja, ves čas pa je bil ključni organizator dogodkov in povezovalec članov.
Družbeno angažiranost je kazal tudi kot mestni svetnik Mestne občine Murska Sobota in večkrat predsednik sveta mestnih četrti. S svojimi razpravami je pomembno pripomogel k strokovnemu nivoju delovanja mestnega sveta, še posebej na področjih, ki so bila povezana z njegovim odborom za urbanizem. Zelo dobro je vedel, kaj govori, in to je znal tudi ustrezno povedati.
Njegova velika ljubezen je bilo letalstvo in v domačem aeroklubu je pustil neizbrisen pečat. Že pri šestnajstih letih se je izšolal za jadralnega pilota, kar je kasneje nadgradil še z licenco za pilota motornega letala. Klubu je pomagal kot podpredsednik in član upravnega odbora, kot arhitekt pa je ključno prispeval pri vseh infrastrukturnih projektih na rakičanskem letališču. Negov zadnji je bil prostorski načrt za svetovno balonarsko prvenstvo lani.
Letalstvo je tesno povezano tudi s tehnično kulturo, ki se ji je zapisal že v modelarskem krožku pri Jožetu Horvatu na tretji osemletki, kasneje pa je kot recenzent sodeloval pri skoraj vseh tekmovanjih Zveze za tehnično kulturo, ki jo je v Murski Soboti vodil zadnjih štirinajst let. Zmeraj smo ga prosili, da je prevzel najmlajše konstruktorje z lego gradniki. Znal jih je motivirati in tako nazorno prikazati njihovo tekmovalno nalogo, da so se znebili treme, mentorice pa je zmeraj kaj novega naučil.
Zaradi estetskega čuta je vsako leto vodil komisijo za izbor nagrad na razstavi ustvarjalnosti našega osrednjega dogodka IZUM. Mladim je nazorno poudaril, kaj so naredili odlično, in lepo opozoril na morebitne možnosti za izboljšanje, tako da smo se vsi kaj naučili. Naučili tudi za življenje, saj je vsak nastop popestril s kako zgodbico. Tudi s svojo zadnjo takšno zgodbo, lani novembra, je mlade nagovarjal, naj so odprte glave, pogumni pri svojih idejah, in čeprav okoliščine morda niso idealne, bodo z vztrajnostjo lahko dosegli svoj cilj.
Manj znano je, da je imel izkušnjo tudi pod vodo. Najin potop na Hvaru je obema ostal v trajnem spominu.
Iztok je zmeraj z veseljem in prostovoljno priskočil na pomoč. Ko smo pri Pomurski akademiji potrebovali recenzenta za diplome iz arhitekture, je na pomoč priskočil z Društvom arhitektov Pomurja. Komisijo za arhitekturo na državnem srečanju mladih raziskovalcev je sam zgradil in jo dolga leta tudi vodil. Ko sem v Mariboru začel sanjati o novi zgradbi za našo fakulteto, jo je Iztok spravil na papir. Najbolj pa si ga bomo zapomnili po tem, da je za še tako zapletene stvari našel rešitve. Včasih je malo obrnil na šalo, včasih pa se je zaradi kakega njegovega hudomušnega komentarja marsikdo globoko zamislil.
Tehniki, letalci, društvo arhitektov in Murska Sobota na splošno so z Iztokovo smrtjo zelo veliko izgubili. Izgubili pa smo tudi zelo dobrega prijatelja, ki ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu.