Splošna knjižnica Ljutomer je nedavno izdala 29. zbornik Zgodovinski listi. Obsega 170 strani, posvečen je letu prleških vrednot in zelene pismenosti, prispevki pa so razdeljeni na štiri tematske enote.
Odstiranje tančice zgodovinskih skrivnosti
Kustos Gregor Žižek je dejal, da je glavni namen zbornika odstiranje tančice zgodovinskih skrivnosti in dejstev iz naše bližnje in daljne okolice. »Prebivalci Ljutomera in sosednjih podeželskih območij so že v preteklosti gojili globoko spoštovanje do narave ter se od nje učili. Skozi stoletja so ohranjali in razvijali edinstvene kulturne izraze, običaje in vrednote. Prleška kultura je tako tesno povezana z naravo in znana po gostoljubnosti, preprostosti ter predanosti trdemu delu v kmetijstvu. Spoštovanje narave, skrb za soljudi, delovna etika in pomen družine so vrednote, ki so globoko ukoreninjene v ljudeh tega območja,« je zapisal. Za njegovim uvodnim delom je še nagovor ljutomerske županje Olge Karba, sledi pa tematsko poglavje Posebni jubileji. Zajeti so 60 let Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer (GFML), 120 let povezane gledališke dejavnosti in 120 let organiziranega športa v Ljutomeru. O prvem jubileju je na predstavitvi zbornika spregovoril ravnatelj GFML Franc Čuš. Spomnil je, da je bila gimnazija ustanovljena leta 1963, navedel aktivnosti ob 60-letnici, katerih idejni vodja je bil nekdanji ravnatelj Zvonko Kustec, in povedal, da je v vseh teh letih šolo obiskovalo več kot pet tisoč dijakov. »Šola je v teh letih stalno rasla, tako po številu dijakov kot številu programov,« je povedal in dodal, da ponujajo tudi številne dejavnosti. V minulem šolskem letu so jih izvedli okoli 250.
O pomembnih mejnikih v povezavi s športom je govoril in pisal Rajko Mlinarič, predsednik TVD Partizan Ljutomer. Dotaknil se je ustanovitve Murskega sokola leta 1903, kar je po nekdanjih zapisih možno primerjati s 1. slovenskim taborom leta 1868, ker je bila to ena največjih narodnih manifestacij in je pomenila nov mejnik na poti boja za narodne pravice štajerskih Slovencev. Skozi desetletja so se društva, njihova imena in aktivnosti športnih panog spreminjala in pozneje je nastalo Telesnovzgojno društvo Partizan Ljutomer, ki deluje še danes. Na 120 let povezane gledališke dejavnosti pa je spomnila vodja ljutomerske območne enote Javnega sklada za kulturne dejavnosti Mira Rebernik Žižek. »Predniki so pred 120 leti znali poskrbeti za telesno kulturo, kakor tudi za duševno kulturo. Športniki in kulturniki so naredili veliko za ohranitev slovenske identitete, jezika,« je navedla in dodala, da so bile gledališke igre nekoč množično obiskane. Poudarila je še, da so ob jubileju pripravili dokumentarni film, pregledno razstavo in izdali brošuro.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Ne vem, zakaj na prleški strani hočejo imeti gibanico, če to ni«
Naslednje poglavje so Zgodovinski utrinki. Avtorica prvega prispevka, ki nosi naslov Refleksija o prleški gibanici ali »ne vem, zakaj na prleški strani hočejo imeti gibanico, če to ni«, je Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. V njem se je spraševala in ugotavljala, koliko je izraz prleška gibanica primeren. Tako z geografskega kot narečnega vidika. Kot je dejala, se ves čas dozdeva, da sta prleška in prekmurska gibanica bilateralni bolj, kot bi smeli biti. Pšajdova ugotavlja, da to nista, saj si nista podobni ne po obliki, sestavinah, načinu priprave. Pri pregledu zgodovinskih virov je na prvo omembo prleške gibanice naletela leta 1771, ampak v povezavi s posodo, v kateri se je pekla. Ugotovila je, da je prleška gibanica veljala za imenitno jed, imela pa je tudi postno vlogo in so jo uživali na pepelnico in dan mrtvih.
Tovrstni pogači v preteklosti niso rekli prleška gibanica ali gibanica, ampak je to besedni konstrukt, ki je nastal zaradi ekonomsko-gostinske turistične potrebe in ločevanja obeh gibanic. Pojavljati se je začel v 60. letih 20. stoletja. »Pojem prleška se mi zdi preozek, ker tovrstne pogače ne pozna le prleški del, ampak širše,« pravi avtorica in dodaja, da izraz prleška gibanica ni lokalen, Prleki se z njim ne poistovetijo in tudi povedo, da ga nikoli niso uporabljali. Večkrat se pojavljata naziva 'gibajnca' ali 'gibanca'.
Srečko Pavličič je svoj prispevek naslovil Zgodba nekega lonca, v njem pa predstavil ljutomersko lončarsko družino Štuhec skozi tri stoletja. Naslov se nanaša na lonec, ki stoji v Vinogradniškem in kmečkem muzeju v Pristavi, je starejšega izvora in je bil namenjen vsakodnevni uporabi. Kot zapiše, je bil lončarski lonec del premoženja oziroma dote, ki jo je v Pristavo prinesla nevesta Ana Cimerman. Pavličič je tudi avtor prispevka Dimnikarji in njihovi računi. V njem je predstavil nekaj ljutomerskih dimnikarjev, njihovo dejavnost in vpetost v trško življenje. Posebno pozornost je namenil izstavljenim računom in njihovi zgodovinski vrednosti. Tako izvemo, da je enega najstarejših ohranjenih računov leta 1874 izstavil dimnikar Johan Choc, v okrasju računa je bil narisan dimnikar v delovnem oblačilu, zraven pa je bila okrašena inicialka K.
»Protičarovniški« procesi na območju Ormoža, Ljutomera in Veržeja je prispevek Florijana Žižka. Navedel je, da je bil Ljutomer eno izmed glavnih sodišč čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem. Vrhunec je bil v drugi polovici 17. stoletja, prve obsodbe pa segajo v leto 1612. Kot piše avtor, je čarovniške procese v Ljutomeru zaznamoval krut dolnjegrajski sodnik Janez Ludvik Löhrer. V njegovem obdobju je bilo čarovništva obsojenih 63 oseb, od tega jih je bilo 47 usmrčenih. Mučenje so takrat izvajali na več načinov, poznali so predvsem čarovniški stol, zažig na grmadi, uporabljali so še mučilne koze, španske škornje, bičanje, raztegovanje različnih delov telesa ...
Hana Urankar je pisala o slovenskem sokolstvu, Rafael Pavličič pa o Votivni sliki v cerkvi Žalostne matere božje na Jeruzalemu. Avtor zadnjega prispevka Reka Mura z rokavi nekoč na Apaškem polju pa je Dušan Ščap. Pisal je o regulaciji reke, splavarstvu, mlinih in žagarstvu na Apaškem polju, poplavah, brodih, tihotapstvu, arheoloških najdiščih in drugih dejavnostih, povezanih z reko.
Interes mladih
Tudi letos so pri pripravi Zgodovinskih listov sodelovali predstavniki vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Njihovi zapisi so zbrani v poglavju Razvijanje prleških vrednot in zelene pismenosti. Kustos Gregor Žižek je poudaril, da se morda ne zavedamo, da zeleno pismenost prakticiramo kot vrednoto v svojem vsakdanjem življenju, bodisi doma, v izobraževalnih ustanovah, bodisi na delovnem mestu. »Kako? Z ločevanjem in pravilnim razvrščanjem odpadkov, udeleževanjem čistilnih akcij, izogibanjem nakupu izdelkov v nepotrebnih plastičnih embalažah,« je zapisal in dodal, da so se v zadnjih letih začeli javni zavodi in vzgojno-izobraževalne ustanove aktivno vključevati v izobraževanje prebivalcev o okoljskih vprašanjih. Z različnimi aktivnostmi so tako prispevali k razvoju zelene zavesti in pismenosti v skupnosti. Zapisi so iz vrtcev Cezanjevci, Ljutomer, Stročja vas, Mala Nedelja ter iz osnovnih šol Janka Ribiča Cezanjevci, Cvetka Golarja Ljutomer, podružnične osnovne šole Cven ter iz GFML. Predstavniki zavodov so na predstavitvi opisali, katere projekte, povezane z zeleno pismenostjo, so izvajali, kako uspešni so bili in kakšni so bili vtisi otrok in mladih.
Ob koncu je direktorica ljutomerske knjižnice Vesna Laissani pisala še o njihovih aktivnostih v letu prleških vrednot in zelene pismenosti in o načrtih za naprej.
