»Zapiši, da vsega niti približno ne mislim povedati,« je malce hudomušno dejal, še preden sem mu postavila prvo vprašanje. »Rojen sem bil na Ptuju, otroška leta sem preživel v Selcah pri Voličini,« je začel pripovedovati. Prva štiri leta je obiskoval tamkajšnjo osnovno šolo, potem pa so ga po priporočilu tete poslali v Lenart, saj so tam poučevali tudi angleščino. »Šolanje sem nadaljeval na gimnaziji pedagoške smeri, eno leto sem ponavljal, zato sem jo delal kar pet let,« se smeje spomni in doda, da danes zato hodi na obletnice mature z dvema generacijama.
Med študijem slovenščine in srbohrvaščine na pedagoški akademiji se je začel ukvarjati z glasbo in zaradi nastopov veliko časa preživel v Švici. »To je bilo okoli leta 1973, ko je bil pri njih zelo popularen Avsenik. Bil sem kitarist v skupini Original Oberkrainer Junge Marburger in takrat smo, za tiste čase, z nastopi zaslužili veliko denarja,« razloži. Nenavadno se mu je zdelo le, da v Švici ob taki glasbi niso plesali, ampak le sede poslušali. Kmalu se je pojavila priložnost za igranje na ladji, a so zahtevali, da ima v domovini urejene vse obveznosti. »Takrat sem za štirinajst mesecev in pet dni odšel v vojsko, ki sem jo služil v Mostarju. Domov sem se vrnil z mislijo na Švico in glasbene nastope.« Misel na dokončanje študija pa je začasno opustil.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V življenju se vedno vse uredi
A usoda je hotela, da je štirinajst dni po prihodu iz vojske njegov oče doživel infarkt. Takrat se je zaposlil na Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona kot komercialist. »Potem je prišel 18. oktober 1975. Dan, ko sem se kot sopotnik močno poškodoval v prometni nesreči in se štirinajst mesecev skoraj nisem mogel premikati,« resno pove. Nesreča mu je pustila posledice na roki in popolnoma spremenila njegov tok življenja. »Prej sem obesil šolo na klin zaradi glasbe, zaradi nesreče pa še glasbo. A življenje stvari vedno postavi na svoje mesto,« zamišljeno doda.
V Gornji Radgoni je spoznal tudi bodočo ženo ter si ustvaril družino. »Ko so bili otroci še majhni, sem spoznal igralca Dareta Ulago, ki je v tistem času z igranjem Krjavlja, monodrame, ki mu jo je napisal Partljič, umetnost igralstva želel približati tudi preprostim podeželskim ljudem,« pripoveduje. Začela sta sodelovati in nekega zimskega dne ga je Ulaga prosil, da bi odigral vlogo dedka Mraza na Vrhniki. »Pozabil je, da je sklenil dve pogodbi za nastopa, ki sta se odvijala istočasno. Najprej nad predlogom nisem bil navdušen, saj v taki vlogi še nikoli nisem bil,« opisuje svoje začetke. A vloga mu je tistega dne prirasla k srcu in od takrat najmlajše vsako leto razveseljuje kot dedek Mraz, Miklavž in tudi Božiček. »Obleko dedka Mraza sva z Daretom kupila skupaj, stala je okoli štiri tisoč takratnih mark. Imam jo še danes, uporabim pa bolj redko, ker je med otroki bolj zaželen novodobni Božiček,« še pove.
Z avtobusom prevažal otroke do gimnazije
Od leta 1985 je bil slabi dve leti tajnik Krajevne skupnosti Gornja Radgona, nato pa je stopil na samostojno pot. Najprej kot voznik taksija, potem kot zasebni avtobusni prevoznik. »Poleg izletnikov sem eno leto prevažal dijake z radgonskega konca v Ljutomer, kjer so obiskovali gimnazijo,« se spominja. Vlogo preprostega posebneža Korla, ki skrbi za smeh na severovzhodu države in širše, je začel igrati v sodelovanju z Gezo Farkašem, danes pa v tej vlogi povezuje številne prireditve. Je tudi avtor stand up komedije Tega nigi nega. Pravi, da mu sodoben izraz stand up ni všeč, zato sam raje uporabi »polovico perajt, polovico pa z glave na lici mesta«. Veliko časa je preživel tudi kot radijski moderator. »Prvič na Murskem valu, potem pa je Janez Kurbos zagnal prvi zasebni radio Slovenske gorice, kjer sem skrbel za programski del,« se spominja. Danes poslušalcem lepša večere ob četrtkih zvečer, ko izpolnjuje glasbene želje v oddaji Korlova koračnica na Radiu Maxi iz Ljutomera. Mnogi pa se ga spomnijo tudi kot igralca naturščika v TV- seriji Popolna družina, kjer je igral vlogo državnega uradnika Avgusta Murka. »Za to humoristično nanizanko sem napisal okoli dvajset scenarijev,« pove. Sodeloval je tudi pri oddajah Vrtiljak in Sobotno popoldne.
Ves čas ostaja na kulturnem področju. »Najljubše vloge nimam. Vloga ljudskega posebneža Korla pa se me drži kot klop. Morda zato, ker ponazarja neko nostalgijo, ki počasi, a zanesljivo izginja,« pove. Izredno pa uživa ob recitiranju šaljivih pesmi Danija Rajha v ščavniškem narečju. »V teh verzih je veliko več kot samo pristen humor. Nekatere pesmi so prave umetnine in ljudje se ob poslušanju neznansko zabavajo.« Danes ob odsotnosti graščaka skrbi tudi za čudovito obnovljen grad v Gornji Radgoni, ki ga je Milan Herzog obnovil z lastnimi sredstvi.
V Gornji Radgoni živi že več kot štirideset let
Že dobro leto je tudi predsednik Zveze društev Moja Mura. »Že štiriinštirideset let živim ob Muri, nikoli oddaljen več kot sto metrov. Vsi moji sprehodi se začnejo ali končajo ob reki. Preprosto začara te. Narava, šumenje vode, ptice, rastline, posebni zvoki, vse kipi od življenja,« razloži. »Ko so pred tridesetimi leti energetsko-gradbeni lobiji začeli pritiske za gradnjo hidroelektrarn na Muri, sem najprej bolj iz radovednosti spremljal prizadevanja takratnih nasprotnikov,« se spominja. »Kaj hitro mi je postalo jasno, da imajo prav in da so hidroelektrarne, kot jih poznamo, zastarele in ne sodijo na Muro. Sicer pa je bilo do danes že stokrat utemeljeno, da je njihova gradnja na Muri nesmiselna, nerentabilna in škodljiva za naravo in ljudi. Če pa vemo, da bi z gradnjo betonskega kolosa med drugim ogrozili oskrbo s pitno vodo v dvanajstih občinah v Prekmurju z okrog 55.000 prebivalci, se nimamo več kaj pogovarjati,« poudari. Spomni se na nedavni dogodek. »Na proslavi ob stoti obletnici priključitve Prekmurja matični domovini, ki se je odvila v Beltincih, so največ o reki, njeni duši, pečatu, ki ga daje krajem in prebivalcem, govorili ravno tisti, ki se izogibajo zapisati v dokumente, naj se reka Mura trajno zaščiti in izvzame iz vseh dokumentov za gradnjo hidroelektrarn. Reka Mura je ledvica Prekmurja in Prlekije in njeno porečje je bilo v preteklosti deležno nepopisne škode v obliki nespametnih melioracij in onesnaževanja. Posledice že čutimo in jih bodo tudi naši nasledniki – tudi moji vnuki. In če oblast razmišlja, da bi reko zajezili na podlagi prevlade interesa, dela račun brez krčmarja,« še doda razočarano.