Dijak 1. letnika športnega oddelka Gimnazije Murska Sobota želi postati pilot. Lahko bi rekli, da je to že zdaj, vendar za zdaj upravlja le jadralna letala. »Predlanskim sem se kot sopotnik prvič peljal z motornim letalom, nato sem to nekajkrat ponovil, ko pa sem dopolnil 14 let, sem se vpisal v tečaj za jadralnega pilota,« pojasni najmlajši član Aerokluba Murska Sobota. Opravil je praktični in teoretični del tečaja, sedaj pa komaj čaka, da dopolni 16 let, da opravi še izpit. Z jadralnim letalom že lahko leti sam, za njim je tudi že več kot deset poletov v okolici letališča v Rakičanu, vendar ga mora nekdo vseskozi spremljati s tal. »Ko sem v zraku, mi čas zelo hitro mine. Letenje z jadralnim letalom se mi zdi zanimivo, ker nima motorja in se moram potruditi, da ostane v zraku,« pravi Ružič in doda, da je to najtežje v vetrovnem vremenu ter v termiki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Z družino so bili med jesenskimi počitnicami v Dubaju. »To destinacijo smo izbrali, ker se je Luka Filip želel peljati z airbusom A 380, največjim potniškim letalom na svetu,« pravi oče Tadej, mama Bojana pa doda, da je sin prvič potoval z letalom, ko je imel dve leti in pol. »Polet je bil miren, letalo pa je bolj tiho, kot sem pričakoval. Na krovu nas je bilo okrog 500 potnikov, leteli pa smo slabih šest ur,« navdušeno opiše zadnji polet bodoči pilot. Kakšna je pot do cilja, že ve. Po končani srednji šoli se mora vpisati na fakulteto za strojništvo smer letalstvo. S počitnic je prinesel tudi nekaj novih modelov letal, ki imajo v njegovi sobi poseben prostor. Ima jih 16 različnih letalskih družb, v prihodnosti pa želi postati član posadke letalske družbe Emirates. Pri ciljih ga podpira celotna družina. »Ni nas strah, ko leti. Vidimo, da ga to res veseli, tega se loteva trezno in z veliko volje. V začetku nam je bilo sicer malo čudno, da bo otrok prej letel z letalom kot vozil avto, ampak smo se na to navadili.« Luka Filip še pove, da v prostem času s pomočjo aplikacije na mobilnem telefonu spremlja novice iz sveta letalstva. Vadi tudi s simulatorji in je član nekakšne skupine, v kateri so zbrani ljubitelji letenja iz vsega sveta. »Pred odhodom v Dubaj sem prijatelja v skupini povprašal, kako je tam, kam lahko gremo, tako da sem se že vnaprej nekoliko pozanimal o destinaciji,« opiše Ružič, ki bo v prihodnjih dneh dopolnil 15 let. Tudi sicer se družina na počitnice skoraj vedno odpravi z letalom, kot pravita starša, jih Luka Filip na krovu vedno preseneti z znanjem in podrobnimi informacijami o tipu letala ali letenju na splošno.
Je tudi rokometaš
Ružičeva mentorja oziroma inštruktorja v klubu sta Rajko Grčar in Damjan Krpič, delo pa poteka sistematično. Že od začetka mladi spoznavajo celoten postopek pregleda letala pred poletom, po koncu ga tudi očistijo, izpolnijo papirje ter letalo postavijo v hangar. »V klubu so ga kljub generacijskim razlikam dobro sprejeli. Z ženo se nama zdi pomembno tudi to, da ni preskakovanja, ampak vse poteka po določenem vrstnem redu,« pravi oče. Letenje z jadralnim letalom večinoma poteka na nadmorskih višinah od 600 do 800 metrov, najvišje pa je bil Ružič na 1500 metrih. Zadnji polet je opravil minuli mesec, sedaj bo nekaj mesecev premora, saj vreme pozimi ni primerno za dvig pod oblake. Ob letenju se dijak aktivno ukvarja še z rokometom, trenira v Rokometnem klubu Pomurje. Ker je v letalu večinoma poleti, med počitnicami, mu uspe dobro jadrati med vsemi dodatnimi dejavnostmi. »Ko je začel leteti, se je umiril, postal je zrelejši,« dodaja mama Bojana. Kako pa na njegov konjiček gledajo prijatelji in sošolci? »Včasih ne verjamejo, da sam pilotiram. Mislijo, da vozi avtopilot, tako da sem jim moral kar dostikrat pojasniti, da ga ni, da so začeli verjeti,« pojasnjuje 14-letnik, ki sedaj čaka na pomlad, da bo lahko spet sedel v kabino in poletel v višave.
