Pontonski most je najnovejši roman pisateljice, sociologinje, prevajalke in lezbične aktivistke Suzane Tratnik, v katerem se s svojo junakinjo Jano vrne na sceno LGBT-skupnosti 90. let prejšnjega stoletja.
Je tudi roman o iskanju samih sebe in strahu pred izgubo tistih, ki so ti ljubi, ter spoznanju, da bi bilo včasih dobro, da bi jih izgubili, saj bi tako našli sebe.
Ob zgodbah protagonistke začutimo klubsko vzdušje slovenske prestolnice in doživimo čas, ko je v Ljubljani imelo mobilni telefon le pet ljudi in si si lahko cigareto prižgal še v gostilni. Je tudi roman o iskanju samih sebe in strahu pred izgubo tistih, ki so ti ljubi, ter spoznanju, da bi bilo včasih dobro, da bi jih izgubili, saj bi tako našli sebe. Izšel je pri založbi Beletrina.
Dogajanje na družbenem in eksistencialnem robu spoznamo s perspektive protagonistke Jane, tudi lezbične aktivistke. Večne študentke, ki je zamudila vse roke za dokončanje študija po starem programu, čeprav se prepričuje, da ni zamudila ničesar, ampak se je sama odločila tako. Se pa zaveda, da bo študij nekoč morala opraviti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Glavna protagonitka je Jana
Jana ima težave s tesnobo in paničnimi napadi, tudi z alkoholom in mamili, a ne tako, kot jih imajo nekateri »frendi« okoli nje.
Občasno napiše kakšno kolumno, tudi prevaja in si želi, da bi izdala knjigo svojih zbranih kolumn. Živi v majhnem, pretesnem stanovanju, se pogosto seli, ves čas bori sama s sabo in v odnosih do drugih, še posebno ko preboleva kratkotrajno, a čustveno nabito ljubezensko zvezo z lepo in atraktivno Simi. Simi je vrhunska manekenka, ki prihaja iz bogate družine in se prav tako išče, predvsem pa išče rešitve v omami. Jana ima težave s tesnobo in paničnimi napadi, tudi z alkoholom in mamili, a ne tako, kot jih imajo nekateri »frendi« okoli nje.
Trčita tako močno, da ju odbije narazen
Ob Jani je še več likov in različnih karakterjev, ki se srečujejo, družijo, prihajajo in odhajajo, a vedno znova najdejo na običajnih lokacijah, najpogosteje za točilnimi pulti in na plesiščih znanih in priljubljenih lokalov LGBT-scene, od Ljubljane do Primorske. Med njimi je tudi njena najboljša prijateljica Ana, s katero se večkrat »križata, tudi trčita, včasih tako močno, da ju potem odbije narazen za dlje časa«.
V zgodbo se ti liki vključijo s svojim usodami, iskanji in tudi brezni. Kakor koli so Jana in junaki na dnu, v še tako zapletenih in težkih situacijah ter z bremeni, ki jih nosijo s sabo, najdejo trenutke za včasih hudomušen, drugič obešenjaški humor, odkrivajo modrosti in življenjske resnice, ki se bralca dotaknejo ali mu odstrejo obzorje, pa čeprav se na sceni, o kateri govori roman, ne vidi ali mu je celo tuja. Vsi smo kdaj vsaj malo in v različnih situacijah Jana ali drugi liki iz romana Pontonski most.
Vzdušje na sceni je avtorica slikovito prikazala tudi s tem, da so dialogi med protagonisti v dialektu in slengu, tako bralec veliko bolj avtentično zasluti in doživi dogajanje na tej sceni, kot bi ga, če bi bilo povedano v knjižni slovenščini.
Pontonski most, začasen most, sestavljen iz plavajočih delov, ki ga postavijo v nesrečah ali vojnah, je lahko odlična metafora za življenje.
Zaradi tesnobe in paničnih napadov Jana obiskuje psihoterapevtko, kjer ugotavlja, da je njeno življenje podobno pontonskemu mostu, zasilno in začasno. Ob inventuri bližnje divje preteklosti si skuša zgraditi in osmisliti sedanjost ter se sprašuje, kako trden je lahko ta most. Pontonski most postavijo v kakšnih nesrečah, gre za začasen plavajoči most, sestavljen iz plavajočih delov oziroma deščic, povezanih med seboj, ki so namenjene za prehod ljudi ali vozil. S svojo namenskostjo je lahko tak most odlična metafora za življenje.
Življenje zna biti podlo...
Most v romanu vodi čez brezno in je most v življenje samo. S tem breznom, ki ga imamo vsi, kot ji pove terapevtka, moraš znati živeti. Življenje zna biti podlo in človek si mora vmes upati in drzniti pogledati v svoje brezno. S tem, kako živiš in kaj počneš, pa si gradiš pontonski most. Bolj ko se krepiš, bolj trden je most čez življenjsko brezno. Ob tem Jana psihoterapevtko vpraša, ali bo brezno vedno tu, ta pa ji odgovori, da bo most vedno tu.
Čeprav glavna junakinja pogosto hodi po robovih, na koncu vendarle zbere moči, opravi, kar mora, izda knjigo kolumn, in ko se poslovi tudi od nekaterih prijateljic, bolj optimistično in pomirjeno doživi sedanjost in pogleda naprej.