Vestnik je spremljevalec Gizele Bohar iz Bodonec že več kot pet desetletij. Kot se spominja, so bili doma nanj naročeni že v času njene mladosti, vse od takrat pa ne mine četrtek, da ga ne bi vzela v roke in prebrala. »V spominu mi bo vedno ostalo, da je bila tudi moja fotografija na torti velikanki, ko je časopis praznoval petdeset let,« je povedala Boharjeva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Propad Pindže) Franc Šlihthuber trdi, da ni bil poslovodja, sojenje pred epilogom
Sojenje Francu Šlihthubru in Štefanu Kuharju, nekdanjemu direktorju komunalnega in gostinskega podjetja, pred epilogom.
Bodončanka Vestnik začne prebirati na zadnji strani, pravi, da tako najprej prebere bolj lahkotne prispevke, nato se pomika naprej. »Preberem res vse, saj tako izvem marsikaj novega, razen športa. To področje mi nikoli ni bilo blizu, zato to raje preskočim. Za nas starejše je kaj drugega bolj zanimivo, predvsem to, kaj se bo kje dogajalo, seveda ne morem niti mimo osmrtnic.«
Gizela Bohar časopis najraje prebira zvečer, saj ima takrat največ prostega časa. Med dnevom se zamoti z drugimi opravki. »Res pa je, da ga včasih na hitro preletim tudi med kuhanjem kosila, vendar takrat res bolj prelistam strani in pogledam fotografije ter naslove,« je še dodala Boharjeva, ki je tudi zvesta udeleženka Vestnikovega vlaka. Kot nam je povedala, se je omenjenega izleta vedno z veseljem udeležila, saj se rada druži. »Ko smo se še vozili z vlakom z vagoni, sem vedno šla od enega do drugega vagona in udeležencem izleta pripovedovala šale. To me veseli še zdaj, saj vem, da tako marsikoga razveselim.«
»V spominu mi bo vedno ostalo, da je bila tudi moja fotografija na torti velikanki, ko je časopis praznoval petdeset let.«