»Stara sem skoraj osemdeset let, prihajam iz Sebeborec, kjer sem obiskovala prve štiri razrede tamkajšnje osnovne šole, naslednje štiri pa v Puconcih,« pripoveduje ob kuhanju kave. Že kot otrok je rada prebirala knjige. »Brala sem jih na poti iz šole, pa tudi skrivaj na stranišču ali ponoči v postelji ob svetilki,« pove. Ljubezen do knjig je podedovala po očetu, ki je v mladosti obiskoval madžarsko šolo, a svojim trem otrokom - Albina ima še brata in sestro – je madžarske knjige sproti prevajal v prekmurščino. Po osnovni šoli se je pet let šolala na učiteljišču v Mariboru. »Naš razred je bil vsa leta najboljši,« z veseljem pove. Potem ko so končali šolanje, se srečujejo vsako leto. »Vsako leto v drugem koncu Slovenije, saj smo iz vseh koncev in krajev.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Kot učiteljica je prvo službo dobila v Markovcih, ker rada tudi piše, je spomine na to obdobje v kratki zgodbici strnila tako: Končala sem šolo v Mariboru. Z dekretom so me poslali na šolo, tja daleč na Goričko, blizu madžarske meje. Z očetom sva z »goričko Mariško« – vlak odpotovala do navedene občine. Lepo so naju sprejeli, ker so me pričakovali. Najprej so mi določili šolo na tromeji. Vedela sem, kje je tromeja. Toda tam še nikoli nisem bila. Takrat ni bilo takšnih prometnih povezav. Bile so luknjaste, makadamske ceste, kjer se je tudi s kolesom bilo nevarno peljati. Čez čas so se sestali »glavni« in ugotovili, da ima ena izmed osemletk (tudi ob meji) še večje potrebe po učiteljskem kadru. Dodelili so me na drugo, večjo šolo. Sam predsednik občine naju je z očetom odpeljal na ogled. Šola je bila lepa, velika, za začetek. Le daleč od doma je bila. Iz šole je prišla učiteljica, ki mi je bila nekam znana. Seveda, pred mano je končala šolo. Objeli sva se, kot najboljši prijateljici, kot da se že dolgo poznava. To sva tudi postali, vse do današnjih dni. Pojavilo se je vprašanje, kje bom stanovala. Anica, tako ji je bilo ime, nam je svetovala, da stopimo do prve hiše, kjer gotovo imajo eno sobo prosto, ki jo lahko oddajo. Pa smo šli, Anica, ravnatelj, predsednik, oče in jaz. Kako so nas bili veseli ti moji Goričanci! Toda kaj, ko so v sobi sušili pšenico. Lahko jo pospravimo in v enem tednu pripravimo sobo, so se me razveselili kot stanovalke. Čudno, vse je bilo tako naravno in samoumevno. Preselila sem se na Goričko. Ker soba ni bila pripravljena, me je Anica povabila v svojo kamro. Tu sva se več kot teden dni stiskali na ozki postelji. Šele čez čas sem se usidrala pri sosedih. Pri njih sem preživela nekaj krasnih, preprostih let. Čeprav nismo poznali vodovoda, niti kopalnic in stranišč, sem zaživela kot vsi domačini. Morala sem se znajti kot vsi drugi. Primanjkovalo je tudi učiteljev. Na srečo so nam dodelili še eno novo učno pomoč. Kaj novo, prišla je Cena, moja najboljša prijateljica iz šole. Bila sem neizmerno vesela. Seveda se je priselila v »mojo« sobo. Spoznali sva se pred desetletji, ko sva prišli na isto šolo gulit šolske klopi. Med vsemi sošolci sem jo najprej opazila. Bila je drobno dekletce, s svetlimi lasmi in nežnim ljubkim obrazom. Bila je kot barbika, le poznali je še nismo dovolj. Čeprav je bila videti krhko, je imela trden, odločen značaj. Pridobila si ga je v številčni družini, med starejšimi sorojenci. Včasih sem imela občutek, da je mnogo starejša od nas. Znanja in razne vrednote je pridobivala od starejših sester in bratov. Bila je skromna in zaupljiva. Če si jo dobil za prijateljico, si izbral najboljše.
Albino je kasneje učiteljska pot vodila še v Fokovce in drugam. Najdlje je učila na osnovni šoli v Gornji Radgoni, kamor se je preselila zaradi ljubezni in si tu ustvarila družino.
Luč spomina
Danes se z nasmehom spominja tistih časov. »Današnje generacije so drugačne. Takrat je bilo vse zelo strogo. Jaz sem učila vse predmete, razen matematike,« pravi smeje. »Bila sem stroga, a moji učenci so bili nedotakljivi. Verjela sem vanje, tudi ko drugi niso.« Kljub trdemu delu pa so se ljudje v tistem času, predvsem zaradi želje po zabavi, druženju in sprostitvi, radi zbrali in poveselili ob folklorni dejavnosti ali amaterskih gledaliških igrah, kjer so radi sodelovali. »Takrat smo se udeleževali različnih krožkov, opravljali različne tečaje, kot so režiserski, literarni, novinarski. Pisali smo igre, proslave in vadili. Vse to, kljub temu da je bilo življenje veliko težje kot danes.«
Eno najlepših daril, ki jih je prejela, je knjiga njenih pesmi z naslovom Luč spomina, ki je bila darilo njenega sina. V njej so zbrane pesmi, ki jih je pisala skozi leta. »Nisem pravi poet. Pišem, ker moram srečo in bol telesa in duše z nekom deliti. Ko vse besede na papir izlijem, mi srce spet mirno bije,« pravi. V njenih zvezkih pa se najdejo tudi številne zgodbice za otroke: Putkarije, Naš Bolt, Kiki mali lastovičar, Prijatelji iz Panonske ulice. Vse so nastale mimogrede, v trenutku navdiha in temeljijo na resničnih dogodkih. Mogoče bodo tudi one kdaj našle svoj prostor v knjigi.
Za nas je zapisala še kratko zgodbo, v kateri je razodela spomine in občutke na vojni čas, ki ga kot majhno dekletce ni razumela. Objavljamo odlomek.
Ata se je vrnil z dela na mlinu. Povedal je, da se Rdeča armada odpravlja v zadnji boj s fašisti. Pregnali jih bodo čez reko Muro, da se več ne vrnejo. Spet nova beseda, fašisti. Bom že izvedela, ko bom velika, sem si rekla. Bila sem žalostna. Videla sem, da odhaja tudi Vasilij. Prišel se je poslovit. Prosil je, da mu mama pripravi smetanov hren na pot. Nismo vedeli, zakaj ravno hren. Nikoli nismo izvedeli. Nato sta se z mamo objela. Videla sem, da je zelo žalosten. Rekel je, če ostane živ, da nas obišče, in šele potem gre domov v Rusijo. Poslovil se je tudi od očeta. Jaz sem bila zadnja. Dvignil me je visoko v zrak, nato me je tesno stisnil v objem in poljubil na čelo. Po cesti se je pripeljal zame ogromen tovornjak. Na njem je bilo veliko vojakov. Nisem videla, da bi se kateri smejal. Tudi Vasilij je skočil vanj in z veliko hitrostjo so oddrveli po prašni cesti. Na vasi se je vse umirilo. Zvečer sem s starši stala ob oknu in opazovala, kako se je nebo obarvalo rumeno, rdeče … Slišalo se je strašno streljanje, pokanje, grmenje … Trajalo je zelo dolgo. Ata je rekel: »Tolčejo sovražnika. Doma naj bi ostali in nas pustili pri miru.« Kako naj bi jaz vse to razumela. Bila sem premajhna. Šele pozneje, ko sem zrasla, sem vse analizirala in razumela. Takrat sem čakala le Vasilija. Ni se vrnil. Morda počiva nekje v naši zemlji.