»Tudi naša prekrasna reka Mura je del novega stvarstva in je s tem več kot samo simbol Pomurja. Je življenje Pomurja. Varovanje njenega življenja ohranja in krepi naše življenje. Zakaj mora biti tudi naša prekrasna reka Mura ponižana, poteptana in uničena? Pred leti so nam uničili Muro, sedaj že pozabljeno tovarno. Samotne in zapuščene stavbe žalostno pripovedujejo o nekdanjih časih aktivnega življenja in dela za boljši kruh mnogih pomurskih ljudi. Pozabljene zgodbe ljudi v teh stavbah so naše breme. Pozaba je prijateljica tistih, ki služijo na račun drugih. Pozaba golta ljudi, da sploh več ne bi bili. Pozaba se je celo namenila, da se polasti Boga in človeka, Jezusa Kristusa, zato ga je pehala v smrt. Tako pozabljenega se ljudje naj ne bi več spominjali. Na križu sta se bojevala pozaba in spominjanje. Zmagalo je spominjanje. Na veliko noč se še vedno spominjamo, da je Kristus s križem odklenil peklenska vrata, za katerimi je satan od raja naprej držal v verigah pozabe vse mrtve. Bog ni namenil stvarstva in ljudi smrtni pozabi, temveč spominjanju. Na veliko noč se nas je Bog spomnil in nas pridružil večnemu življenju …,« je zapisal soboški škof Peter Štumpf.
»Kot pomladansko prebujanje narave osmisli njeno zimsko mirovanje, tako velikonočni prazniki človeku, ki hrepeni po smiselnosti življenja, vrnejo ali dajo novo upanje. Tudi v trenutkih, ki s trpljenjem in bolečino razodevajo bolj smrt kot življenje. Kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi mejo smrti vsaj malo pomaknili. Tudi Kristus nas ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši. Edini je zmogel smrt na križu, ki je vrhunec zla, preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog želi podariti človeku. Brez Kristusove smrti in vstajenja poznamo le življenje, zaprto v egoizem. Velika noč pa oznanja, da je tu Nekdo, ki pozna smrt, ki je za življenje. Smrt, ki je darovanje življenja iz ljubezni. Takšno velikonočno pomlad letos potrebujemo vsi: tako izkoriščani in ubogi, razočarani in bolni kot bogati, srečni in zdravi. Morda je težko povezati veliko noč s svojim doživljanjem kriz, pa naj so osebne, zakonske, družinske ali družbene, sporočilo je preprosto: samo človek, ki v ljubezni bolj kot zase poskrbi za bolj potrebne, lahko prinese prave rešitve …,« piše škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem Geza Filo.
»Velikonočno sporočilo pogosto ostaja zakrito v olepšanem praznovanju in stari simboliki. Sporočilo največje ljubezni, da nekdo da svoje življenje za prijatelje, je jasno oznanilo moči, ne ponuja izpolnitve pričakovanj, pa naj so realna ali sebična, ampak zagotavlja izpolnitev človekove najgloblje potrebe. Biti ljubljen in ljubiti je v naši potrošniški, v vase zaverovani miselnosti le del romantičnega doživljanja. Prava ljubezen pa se izraža v najzahtevnejših situacijah, se žrtvuje, vztraja in ne pogojuje. Je temelj vzvišenega, nepokvarjenega odnosa med ljudmi in odnosa do Boga. Razodeva se v velikonočnem obujanju spomina na žrtvovano pravično življenje in zmagoslavno vstajenje velikonočnega jutra …« pravi tajnik Binkoštne cerkve na Slovenskem Daniel Grabar.
Velikonočne poslanice v celoti lahko preberete v zadnji številki Vestnika
»Kot pomladansko prebujanje narave osmisli njeno zimsko mirovanje, tako velikonočni prazniki človeku, ki hrepeni po smiselnosti življenja, vrnejo ali dajo novo upanje. Tudi v trenutkih, ki s trpljenjem in bolečino razodevajo bolj smrt kot življenje. Kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi mejo smrti vsaj malo pomaknili. Tudi Kristus nas ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši. Edini je zmogel smrt na križu, ki je vrhunec zla, preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog želi podariti človeku. Brez Kristusove smrti in vstajenja poznamo le življenje, zaprto v egoizem. Velika noč pa oznanja, da je tu Nekdo, ki pozna smrt, ki je za življenje. Smrt, ki je darovanje življenja iz ljubezni. Takšno velikonočno pomlad letos potrebujemo vsi: tako izkoriščani in ubogi, razočarani in bolni kot bogati, srečni in zdravi. Morda je težko povezati veliko noč s svojim doživljanjem kriz, pa naj so osebne, zakonske, družinske ali družbene, sporočilo je preprosto: samo človek, ki v ljubezni bolj kot zase poskrbi za bolj potrebne, lahko prinese prave rešitve …,« piše škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem Geza Filo.
»Velikonočno sporočilo pogosto ostaja zakrito v olepšanem praznovanju in stari simboliki. Sporočilo največje ljubezni, da nekdo da svoje življenje za prijatelje, je jasno oznanilo moči, ne ponuja izpolnitve pričakovanj, pa naj so realna ali sebična, ampak zagotavlja izpolnitev človekove najgloblje potrebe. Biti ljubljen in ljubiti je v naši potrošniški, v vase zaverovani miselnosti le del romantičnega doživljanja. Prava ljubezen pa se izraža v najzahtevnejših situacijah, se žrtvuje, vztraja in ne pogojuje. Je temelj vzvišenega, nepokvarjenega odnosa med ljudmi in odnosa do Boga. Razodeva se v velikonočnem obujanju spomina na žrtvovano pravično življenje in zmagoslavno vstajenje velikonočnega jutra …« pravi tajnik Binkoštne cerkve na Slovenskem Daniel Grabar.
Velikonočne poslanice v celoti lahko preberete v zadnji številki Vestnika