Veliko učencev ima dobre ocene, izgubijo pa sebe

Šola, kam greš? je knjiga psihologinje Marjane Škalič, ki prinaša kritiko tradicionalnega slovenskega šolskega sistema in prikaže možne alternative šolanja. Svet se spreminja z vedno večjo hitrostjo in temu se bo morala prilagoditi tudi šola, ki potrebam današnje družbe že dolgo ne ustreza več, pravi avtorica. S šolo, kakršno poznamo danes, ni zadovoljen nihče več, ne učenci, ne učitelji in ne starši. O tem, da je treba šolo na neki način spremeniti, se vse glasneje govori tudi v javnosti. Škaličeva ima že nekaj časa odmevno spletno stran Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo, kjer objavljajo in sprašujejo starši šolajočih se otrok, in tako dobro pozna zagate in vprašanja, s katerimi se danes šolarji srečujejo v šoli.

Povedala je, da je vsebina za knjigo nastala tudi na podlagi naraščajočega razočaranja v osnovnošolskih letih njenih otrok in jo spodbudila, da je začela raziskovati. Pri tem je spoznala, da veliko uglednih mislecev, predavateljev, različnih strokovnjakov po vsem svetu že dolgo opozarja na slabosti klasičnega šolskega sistema. V knjigi so zbrana spoznanja, premisleki, izkušnje in razmišljanja o tem, katere vrste šol in šolanja so bolj ali manj ustrezne in bolje odgovarjajo na izzive časa in družbe. »S to knjigo želim,« pravi avtorica, »spodbuditi k razmisleku o tem, kaj je učenje, kako se ljudje najlažje in največ naučimo, pri tem pa se ukvarja s potrebami in naravo otrok.«

V šoli vsa radovednost izgine

Danes radi pravimo, kakšni so otroci danes, da se jim nič ne da, da ne ubogajo učiteljev in da ti nimajo več avtoritete. Učenci ne koprnijo po učenju in tudi vedoželjnosti nimajo. Nič več ne sprašujejo in vedno bolj molčijo. Zakaj se to zgodi? Vsak se rodi radoveden, zvedav in se v prvih letih življenja, ko se še ne ocenjuje, izjemno veliko nauči. Hoditi, govoriti, razumevati... Potem pridejo v šolo, še prej v vrtec, kjer vsa ta radovednost izgine, učenje pa postane muka. »V ustanovah so stalno vodeni, nimajo več iniciativnosti in čakajo na nadaljnja navodila, saj jih sistem ves čas v nekaj sili in tako izgubijo naravno vedoželjnost.« Po njenem mnenju bi bilo treba spodbujati razmišljanje, da se je treba učiti vse življenje.

Otroci se v klasičnem izobraževalnem sistemu, ker je tako naravnan, učijo za ocene, ne za znanje, pravi Škaličeva. Ker so ocene tako pomembne in toliko štejejo, se naučijo iskati bližnjice. »Veliko je takih, ki imajo dobre ocene, a izgubijo sebe, saj sploh ne vedo, kaj jih zanima. Na ta način vzgajamo otroke, ki živijo in delajo samo za odlične ocene. Ko rečemo, da otroci naredijo vse, kar v šoli od njih zahtevajo, pravimo, da sodelujejo pri pouku, vendar to ni sodelovanje, ampak uboganje.« Pri tem razloži, da če naredi domačo nalogo, je to uboganje, odgovornost pa je, da se sam odloči, da jo bo naredil, ker bo to znanje potreboval, in da se zaveda, da če naloge ne naredi, mora prevzeti odgovornost. »Naša šola od otrok zahteva ubogljivost, ne odgovornosti in sodelovanja.«

Razmišljanje zunaj okvirov

Klasična šola je velikokrat v nasprotju z naravo otroka, saj je otrok ne zanima kot oseba, posameznik, ampak se dela strogo po učnih načrtih, v togih okvirih, po urniku in za vse enako. Dejstvo pa je, da je treba v različnih situacijah razmišljati zunaj ustaljenih okvirov. A šola učence, ki razmišljajo zunaj okvirov, kaznuje, meni Škaličeva. Zato današnja šola ne izobražuje ljudi, kakršne potrebuje današnji svet.
Tudi pri poslušanju učiteljev gre velikokrat za strahospoštovanje. »Če pogledamo v preteklost, so samo moški imeli pravice, ženske so bile v podrejenem položaju, sčasoma so pravice dobile ženske, zdaj so ta prizadevanja tudi za otroke.« Otroci želijo slediti osebi, ki jih spoštuje, razume in ima neko naravno avtoriteto. To avtoriteto si morajo učitelji vzpostaviti in zgraditi sami, nihče jim je ne bo, niti minister ne, poudari Škaličeva.

Med drugim predstavi tri temeljne smeri šolskih sistemov. Prva je tradicionalni klasični šolski sistem, kakršen prevladuje pri nas. V želji po celostnem razvoju otroka so se razvile napredne pedagogike, kot so waldorfska, montessori in podobne, ki so želele odgovoriti na togost klasičnega sistema, a jim v celoti ne uspeva, saj je težko uskladiti potrebe vseh otrok. Te spodbujajo notranjo motivacijo otroka, da bi pridobili znanje, in ne težijo samo po visokih ocenah.

Ko se otrok z veseljem uči

Tretja smer je samovodeno učenje, kjer se vsak sam odloča, česa se bo učil in v kaj se bo poglabljal. Pri tem se Škaličeva sprašuje, kaj je tisto najbolj naravno učenje, ki učenca motivira, da se z veseljem uči, razvija svoje sposobnosti in se tako razvije v odgovornega človeka.