Bukovčeva se je po 12 letih posvečanja družini odločila za spremembo življenjskega sloga. Že od nekdaj je bila navdušena nad velikimi vozili in občudovala poklicne voznike, odločitev, da se tudi sama odpravi na to poklicno pot, pa je sprejela pred dobrim letom. Družina Bukovec je zaradi bolezni izgubila hčerko in sestrico, in da bi Simona lažje prebrodila žalost, si je zadala cilj. »Če sem želela preživeti vsakdan, sem se odločila za tako stvar, pri kateri pozabiš na negativne misli. Menim, da moraš najti v življenju nekaj, za kar misliš, da ni mogoče narediti. Toda ko se spustiš v to, vidiš da si sposoben, tudi sedaj, ko štejem že več kot 40 let,« pripoveduje. Sprva je, kot velevajo pravila, opravila izpit za vožnjo tovornjaka, nato pa še za avtobus. Pravi, da ji vožnja pomeni veliko veselje in zadovoljstvo. Kakor hitro bodo uredili vso potrebno dokumentacijo, se bo zaposlila v Avtoprevozništvu Gaube, odgovorna pa bo za šolske prevoze otrok.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Ženske so bolj umirjene in pazljive za volanom
»Ko sem prvič sedla v avtobus, sem si rekla, zakaj je meni tega treba. Ampak je treba pri sebi razčistiti stvari in iti naprej,« pravi Bukovčeva, ki doda, da ji je na tej poti ogromno pomagala podpora moža, ki je tudi sam poklicni voznik tovornega vozila in ji obenem dosti pomaga z nasveti. Vsaka ura vožnje je bila po svoje zanimiva in poučna. Morala je dobiti občutek za vožnjo avtobusa, ugotoviti, kako zavijati v ostre ovinke, kako daleč lahko z avtobusom zavije na cesto in podobne manevre. V preteklih dneh je opravila tudi nekaj voženj izletnikov, peljala jih je na smučanje na Kope ter v Bosno in Hercegovino. »Ko me potniki vidijo, so najprej šokirani, ker niso vajeni ženske za volanom avtobusa. Ko se z drugim voznikom avtobusa zamenjava, so mnogi presenečeni in vprašajo, kaj pa vi za volanom. Odgovorim jim, da sem njihova voznica, ampak ne verjamejo takoj. Je pa res, da so presenečeni tudi cariniki in vsi, kjer koli se ustavim,« pripoveduje. Trdi, da so ženske zmožne dobro voziti avtobus. »Na splošno mislim, da smo ženske bolj umirjene in pazljive voznice. Sama sem tudi rada pravočasno na cilju, saj ne maram zamujanja.« Ljutomerčanka meni, da se meja med tako imenovanimi moškimi in ženskimi poklici ne bo zabrisala, saj da imajo moški kljub vsemu neki svoj ponos. Prav tako meni, da se ženske ne bodo množično odločale za vozniški poklic. »Mislim, da te mora do tega nekaj prignati, tako kot je mene. Se pa obenem veselim, da začnem po 12 letih delati in si služiti prihodek.«
Ima še eno neuresničeno željo
Strahu za volanom nima, čuti pa pri svojem delu veliko odgovornost. »Sama sem se s hčerko vsak dan vozila v Ljubljano k zdravnikom. Vem, da dosti žensk ne upa peljati daleč, držijo se vožnje po Ljutomeru ali do Murske Sobote in nazaj, ampak treba je bilo izbrati, ali bom doma zaprta med štirimi stenami ali pa bom šla dalje,« je dejala. Pred vsako vožnjo Bukovčeva poljubi ogrlico, ki jo nosi v spomin na pokojno hčer, in verjame, da jo ta čuva. Za prve ture je dobila obilo pohval in izkušeni inštruktorji in vozniki verjamejo, da bo z dodatno kilometrino in izkušnjami postala odlična voznica avtobusa. Komaj čaka na prve šolske prevoze, še naprej pa bo občasno na različne destinacije vozila izletnike. »Vzela si bom tudi čas za družino, saj je to temelj, ki te drži pokonci. Življenje je težko, ampak žalostno je, da mora človek prestati težke preizkušnje, da se nauči živeti in ugotovi, da se ne sme vznemirjati zaradi nepomembnih stvari,« razmišlja in doda, da bo v prihodnosti skušala uresničiti še obljubo, ki jo je dala pokojni hčerki Evelin. To pa je kolekcija oblačil za ženske, saj je tudi navdušena šivilja.