Vezenine Danice Babič: Vzorci na platnu iz skrinj prababic

Vezenine Danice Babič iz Ivanovec pritegnejo poglede mnogih obiskovalcev turističnih in etnoloških sejmov po Sloveniji, z ljubitelji ročnih del pa se rada tudi pogovori in jim pokaže, kako jih sama izdeluje. »Že od mladih let sem zbirala vzorce. Brskala sem po starih skrinjah babic in prababic ter vzorce, ki sem jih našla, vezla na novo platno. Nad mojimi izdelki so bili navdušeni tudi strokovnjaki za ohranjanje ljudske obrti,« pravi Babičeva.
Veliko se je naučila od drugih, starejših rokodelk in ko so sosedovi prinesli vezenine iz Francije, jih je še sama naredila v francoskem slogu. »Veliko sem raziskovala vzorce vezenja po evropskih državah, tako da zdaj hitro ugotovim, iz katere države je kateri. Nekoč je bilo to raziskovanje težje, danes pa lahko pogledam na spletu. Najraje pa imam domače vezenine, še posebej hetiške, ki so avtohtone na območju, kjer živi madžarska manjšina,« pove sobesednica. Veliko njenih izdelkov je zato s hetiškimi vzorci in podobami iz Panonske nižine, loteva pa se tudi izdelkov z vzorci iz drugih slovenskih pokrajin ali ustvari kaj po lastni domišljiji.

Njeni izdelki so na vseh celinah

Pravi, da se rada udeležuje specializiranih etnoloških sejmov, kjer ponujajo le izdelke ljudske obrti in jih obiskujejo pravi ljubitelji ročnih del, ter večjih sejemskih prireditev, kot sta Alpe-Adria v Ljubljani in Agra v Gornji Radgoni. »Rokodelci že vemo, kje bomo lahko svoje izdelke prodali. Izogibamo se sejmov, kjer je okrog nas veliko poceni izdelkov iz plastike. Če gremo na take, si običajno ne povrnemo niti potnih stroškov.« Opaža tudi, da je med tujci več zanimanja za njena ročna dela kot med obiskovalci sejmov iz Slovenije. »Rada se pohvalim, da moji izdelki krasijo domove na vseh celinah sveta. Lani sem v Velenju prodala izdelek turistoma iz Hongkonga, ki sta povedala, da ga bosta vključila v poročno darilo svojima prijateljema,« še pove.

Izdelovanja hetiških vezenin učila mlade

Mnoge še vedno zanima vezenje in se ga tudi z veseljem učijo, pravi Babičeva. »Na sejmu Agra me obiskovalci kar okupirajo. Učila sem tudi mlade na delavnicah v soboškem muzeju in prepričana sem, da ne velja trditev, da mladih ročna dela ne zanimajo, saj so dekleta, stara od devet do štirinajst let, z veseljem vezla po štiri ure. Da so mladi preveč pri računalnikih, smo krivi starejši, ker se jim ne posvetimo in jih ne znamo navdušiti.« Pravi, da je bilo v Prekmurju pred desetletjem precej več rokodelskih delavnic in predavanj, kot jih je danes, na njih pa so sodelovali različni strokovnjaki, med njimi tudi etnolog Janez Bogataj.
Udeležuje se tudi sejmov na Gorenjskem, kjer ima sorodnike. Tam imajo društvo rokodelcev, te pa je učila izdelovanja hetiških vezenin. Redno sodeluje tudi na prireditvi Diši po Prekmurju v Ljubljani. »To je res prekmurska prireditev in prekmurski sejem, česar ne bi mogla reči za nekatere druge sejme v Prekmurju, kjer prevladujejo plastični, industrijski izdelki. Tako je tudi na turistični tržnici v Moravskih Toplicah, na kateri sem nekoč rada sodelovala, danes pa ne sodelujem več.« Marsikateremu organizatorju je pomembnejši zaslužek kot kakovost ponudbe, pravi sogovornica, in tudi lokalne skupnosti premalo podpirajo rokodelce in ljudske obrtnike. Mednarodnih projektov, s katerimi so ohranjali ljudsko obrt, pa je tudi vse manj. Veliko je izgovorov, da ni denarja, rokodelci in ljudski obrtniki pa se sprašujejo, tako Babičeva, kam gre denar od turistične takse.

Ne gleda na uro

Danica Babič je po poklicu prodajalka, tista klasična, ki je še prodajala za pultom, in te izkušnje ji pomagajo, ko se kupci ustavijo ob njeni stojnici. Vedno jih sprejme z nasmehom in se z njimi pogovori, še posebej če jo vprašajo kaj o vezeninah ali Prekmurju. Vezenje je njena strast in delo, pri katerem nikoli ne gleda na uro. »To me veseli, pomirja in zdravi. Če ne vezem vsak dan, sem takoj bolna. Dokler mi bodo služili zdravje, roke in vid, bom delala,« še pove.