Da je znanje jezika in slovnice vprašanje življenja in smrti, nam je, mulcem, ki jim je vse dol viselo, slovenščina pa še posebej, v četrtem razredu osnovne šole z zgodbo poizkušala razložiti učiteljica. Saj jo poznate; gre za sla, ki usmrtiteljem prinese sporočilo, v katerem piše: »Usmrtiti, ne pomilostiti.« Moralo bi pa pisati »Usmrtiti ne, pomilostiti.« Ker je bil kralj, ki je sporočilo zapisal, polpismen, je nedolžen človek umrl.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Sama imam – priznam – do jezika, slovnice ni slovničnih pravil preveč zategnjen odnos; zdi se mi namreč, da bi se pravopisa, slovničnih pravil, pač morali držati. Glede na to, koliko poudarjamo, da je jezik naša identiteta, s pomočjo katere smo preživeli, pa bi pričakovala, da Slovenščino obvladamo v nulo. Vsaj tisti, ki jo potrebujemo za vsakdanje orodje in vsaj tisti, ki jo učijo. A stanje slovenskega jezika tako med novinarji kot med učitelji … najboljša beseda, s katero lahko to opišem, je milo rečeno – kaos.
Ne bom vam razlagala, koliko krat sem našla slovnično napako v šolskem testu, v sporočilu, napisanem v beležki, v kakšnem od obvestil, a … Vedno si mislim, mogoče si tršica ni vzela dovolj časa; mogoče ni prebrala za sabo, mogoče je pač zatipk, ne pa neznanje … A – včeraj pa preverjam, po tem, ko je to naredil eden od otrok, ali je v zvezku kaj novega, kaj za rešiti ali pa kaj podobnega, in moje oko ujame napisano besedo »veternica«. Pogledam. Ja, piše veternica. Razmišljam. Čakaj malo … pa kaj je res veternica? Kaj ni … vetrnica? Grem preverit. SSKJ pozna le vetrnico, nobene veternice.
Delovni zvezek. V slovenskih osnovnih šolah. Prvi razred, kjer jih učijo pisati. Delovni zvezek! Ne na hitro napisano obvestilo za športni dan, ne kaj drugega – natisnjen delovni zvezek, ki ga pri pouku uporabljajo učitelji v prvih razredih po vsej Sloveniji.
Nočem vedeti, kdo je ta delovni zvezek napisal (čeprav sem pogledala avtorje), nočem vedeti, zakaj ga je nekdo tako slabo zlektoriral, le … spomnim se na tiste floskule, ki jih imajo vsi polna usta, ko gre za kak nam pomembne praznik. Da Slovenci ne bi preživeli brez našega maternega jezika. Da ne bi obstali. »Mogoče pa to ni tako slaba ideja,« pomislim. Ker me take stvari pa res iritirajo.
Saj me presneto zmotijo tudi novinarji. No, pravzaprav »novinarji«. Ker – ne le, da novinar, pravi novinar, ne more biti človek, ki ni Človek z veliko začetnico; torej mora imeti najprej človeške lastnosti in srce na pravem mestu, šele potem je lahko dober novinar. Ampak mora biti tudi pismen. Ne le v smislu bogatega besednega zaklada. Ampak predvsem znanja slovnice.
Tako mi je zadnjič dvignil pritisk novinar, no, pravzaprav »novinar«, čigar prispevek sem brala na spletu. Še zdaj vem – tema je bila pesem za pesem Eurovizije. In tip se je zašil. Totalno zašil in to – popolnoma sam. Zmagovalca sta dala izjavo, ki jo je objavil na spletni strani, ob tem pa je (pojma nimam, v čem je sploh bistvo tega, da potem izjavo še prepišeš… isto – isto dolgo; rekla bi kak košček, a – celo? Zakaj, če jo lahko slišiš?) ob tem pa je torej izjavo še prepisal. In to – narobe!! Mislila, sem, da bom pop… že sem imela napisano sporočilo da mu ga pošljem … pa sem si premislila. Ne vem, zakaj. No, naj vam povem, kaj je naredil. Zapisal je: »Nisva prišla tekmovati«. Nedoločnik in namenilnik. Poleg dvojine in rodilnika rakasta rana našega jezika. Oziroma nas, uporabnikov. In ker se mi je zdelo, da prej – kajti poslušala sem tudi izjavo – nisem dobro slišala. Šla sem poslušat še enkrat. In dekle, ki ga je »novinar« citiral, no, pravzaprav »citiral«, je reklo: »Nisva prišla tekmovat.« !! Si lahko mislite! Tip je slovnično napačno napisal, kar sta povedala. Ni ju popravil in spravil v knjižni jezik, kar naj bi počeli novinarji. Ne. Pokvaril je, kar sta povedala.
Razumem, da se zgodi, da zapisovalec ne razume, kaj si povedal ali ne dojame bistva in ga napačno povzame. Razumem, da uide vejica ali dve. Štekam, da ponagaja škrat in se zapitkaš (zatipkaš). A, da pravilno povedani namenilnik, ki se uporablja za tistimi glagoli, s katerimi izražamo premikanje (torej »prišla«) pisec enega od osrednih tiskanih medijev spremeni v nedoločnik?! Halo?! Kaj ni ušes umil? Podobno kot takrat, ko so v šoli jemali glagole in glagolske oblike? Dvomim; ušesa si je zagotovo umil. Ker da veliko na zunanjost. Malo manj pa očitno na tisto, kar je pomembno. Vsebina. Pravilno zapisana. In slovnično pravilna.
Sploh, če gre za medije, knjige in še posebej, ko gre za učbenike. Ker ne vem, kako lahko pričakujete, da bodo otroci znali. Če pa mi ne vemo. In jih celo napačno učimo.
Kako si zapomniti, da je pravilno vetrnica, če pa je veter? Takole; obstaja tudi beseda za oblačilo, v katere ženske oblačijo tisti del telesa, ki ga moški najraje vidijo, gnetejo in prijemajo. Prsi. Modrc. Ki mu rečejo tudi nedrc. Torej nedrček. Ne nederček. Črke e ni. Zapomnite si, ne dere se, torej ni nederček. Je nedrček. In ni veternica, kljub temu, da piha veter, ampak je vetrnica. E v besedi vetrnica, podobno kot v besedi nedrček, izgine. Simpl ko keks. Pardon. Enostavno. Le malo truda je potrebnega.
