Peščene plaže, koktejli, neskončne večerne zabave in vsak večer zadetek v polno - tudi v posteljnem smislu? Prijeten hlad planin, vsakodnevne večurne peš ture, polne neverjenih razgledov, podkrepljenih s kravjim zvonjenjem? Mogoče kolo, dokler ne odpade zadnjica, križarjenje na ladju, spust v neznano z nahrbtnikom, v katerem so le dvojne spodnje hlače, dve majici in dva litra vode? Štirinajst dni na morju, znana plaža, kamor hodite že, odkar ste bili kratkohlačnik, zdaj pa vozite tja svoje otroke? Mogoče avtodom? Ali pa all inclusive, hotelski bazen, knjiga in ležalnik pa “da me niko ne dira” vsaj deset dni? Že vem - minimalno denarja, minimalno v potovalko, palec navzgor, pa - pridem, do koder pridem? Imate radi ogromne svetovne prestolnice, ali odročne, intimne ter skrite kraje?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Zgodili sta se goljufiji, tatovi odtujili avtomobilske ključe
V preteklem dnevu so pomurski policisti obravnavali dve prometni nesreči, ki sta se končali z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, pet kršitev javnega reda in miru, štiri povoženja divjadi, dve poškodbi vozil na parkirnih prostorih in pridržali so eno osebo.
Super. Vse to je super in pravzaprav naj bi vsaj malo od vsega tega človek v živjenju preizkusil. Vsi načini dopustovanja so okej. Edino z enim od načinov dopusta se nikakor nisem mogla strinjati, da je primeren; pred leti je tako svoj dopust preživljala priletna gospa. Ena od tistih, ki mislijo, da se brez njih svet ne bi vrtel; vedno je namreč rekla, da ne potrebuje dopusta, saj je njen dopust v službi. Nekako ji ni kapnilo, da pa bi mogoče služba - in vsi ljudje v njej - potrebovali dopust od nje … Eden od centrov sveta pač; tudi v smislu dopusta. Zdaj je že v pokoju in res me zanima, ali je kdaj “zamenjala tapeto” zdaj, ko ne hodi več v službo na dopust.
No, tudi jaz sem seveda eden od centrov sveta. A ne v smislu, da ne bi potrebovala dopusta izven službe. Seveda ga; prav tako ga - mogoče celo bolj - potrebuje moja služba od mene. A jaz sem center sveta v tem smislu, da mi pravzaprav tudi ni treba nikamor iti. Na dopust. Razen - domov.
Ni pakiranja. Ni vprašanj “Si vzela moje kopalke”, ki ti jih - čeprav si pakira sam - zastavlja odrasel moški. Ni vožnje. In kreganja, kdo se bo in kdo se ne bo sam pripel v avtomobilu. Kdo je lačen, kdo žejen in kdo bi rad spal. Kdo v koga diha in mu smrdi sapa ter kdo je že spet prdnil. Ni gneče na cesti. In stresa, ali bo moški, ki je za volanom in se ne zaveda, da se potovanje začne v trenutku, ko doma daš prve gate v potovalko, ne pa šele, ko potovalko na cilju vržeš v kot; ali bo torej ta moški, ki ima pred seboj samo cilj, ne pa treh pamžev, od katerih dva tišči na wc, ustavil avto. Ne pa peljal mimo najmanj dveh izvozov z izgovorom “Nisem videl, da lahko grem tukaj dol.” Ni preklinjanja zaradi vročine ali zaradi mraza ali zato, ker dežuje, ker je megla ali ker je sploh kakršno koli vreme. Vse to odpade.
Da ne govorim o količini stresa, ki ga - na dopustu, ki naj bi bil brez stresa - doživljamo ženske, ko vemo, da bo za stanovanje skrbela tašča. Ker je treba, preden odideš, vse, ne le pospraviti, vse se mora bleščati. Ker - kako pa to zgleda, da bo nekdo drug čistil za tabo?! Še veliko večji stres je, če imaš doma živali. Seveda ne moreš vzeti s seboj zlatih ribic; tudi mačke niso navdušene nad potovanjem, saj so najraje - doma. Sem vam že kdaj omenila, da sem jaz prav tako izredno mačji tip? No, tudi zato mi jih je težko pustiti same … pa čeprav sem za hranjenje zatežila najbolj odgovornim sosedam ali prijateljicam.
Doma? Doma pa je carsko. Najbolj carsko, če si - sam. Otroci v šoli ali vrtcu. On v službi. Otroci pridejo domov popoldan, njihov oče zvečer. Ni boljšega, vam povem. Sicer je treba zjutraj vstati, da vse odpraviš, kakor je treba. Če bi lahko izbirala, bi sicer spala kakšo uro ali dve dlje. A, če vstaneš, je tvoj - in to dobesedno samo tvoj - čas daljši. Kaj sem počela? Nič. In vse. Bilo je pospravljeno, čisto, zlikano in oprano. Imela pa sem tudi čas, da sem pogledala filme, ki so me čakali že kake pol leta in prebrala nekaj knjig, ki so me čakale še malo dlje. Tekla, šla na sprehod, nenačrtovano in brez želirnega sladkorja v shrambi skuhala marmelado, presadila tiste flance, ki so že čisto zbezljale. Spala, če se mi je zahotelo, brala, če sem si zaželela, skratka - uživala sem na polno. Sama. Nihče me ni gnjavil. Vsaj tistih nekaj ur. No, mačke … te so potrebovale nekaj pozornosti. Predvsem v obliki briketov in paštet, a - bilo je vzajemno. Tudi jaz sem rabila nekoga za neskončno čohanje in božanje.
Zato bom naslednjič na družinskem posvetovanju glasovala za - nikamor iti. Se spočiješ, preverjeno. Čeprav, če bodo otroci doma ... mogoče bo res prav, da vsaj za par dni "menjamo tapeto". Tam, kjer bomo, pa se mi bo mogoče uspelo toliko potuhniti, da bom prebrala vsaj kakšno kratko in tanko knjigo. Vsaj eno. Moj cilj za dopust. Pa - ne izgubiti preveč živcev. Ker jih bom rabila za čas, ko pridem z dopusta.
