Drage moje bralke (no, tudi bralci, čeprav je zelo verjetno žensk več med tistimi, ki preletijo zapise o “bubah” v moji glavi), danes vas moram - samo tokrat, obljubim - pustiti na cedilu. V smislu, da bo moje tokratno pisanje v vzdušju zadnjih dni. In torej ne bo tekla beseda o seksu, prešuštvih in skokih čez plot, otrocih in šoli, o prstanih (takih in drugačnih ;) ), o knjigah, metlah in likalnikih ali ostalih ženskam lastnih zadevah. Žal mi je. Tudi jaz živim v Sloveniji in tudi name delno vpliva to, kar se okrog mene dogaja. Sicer ne zelo, malo pa vseeno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kruta usoda šestletnice z Vaneče, a Sara Šiplič je od rojstva prava borka
Rodila se je s srčno napako, zdravniki so ji diagnosticirali še noonanov sindrom.Tudi zanjo bodo zbirali sredstva na tradicionalni dobrodelni prireditvi v Puconcih.
Dogodki in teme na ravni države na žalost zelo pogosto nimajo zveze s seksom in ostalimi, prej naštetimi, strašno zanimivimi zadevami, a zato pogosto niso nič manj perverzni, nasprotno. Zato bi rada tokrat spregovorila o svoji tihi, intimni želji. Postati on. JJ. Ne, da mi je všeč; ne da imam kakšne transeksualne ali druge pretenzije; sploh ne. Vam bom razložila, od kod - predvsem pa, zakaj - moja čudna ideja.
Spomnim se svoje prve poklicne želje; spomnim se, kot bi bilo včeraj. Želela sem si postati - frizerka. Všeč so mi bili vsi tisti zanimivi “viklerji” in, če bi bila otrok danes, bi pri tej želji vztrajala. Ko samo pomislim na vse tiste barve, ki bi jih lahko packala ženskam na glavo - in bi bila za to celo plačana, se mi kar vrti od veselja. No, iz te poklicne želje nisem naredila veliko; razen tega, da sem 20 let navijala lase za vodno trajno svoji mami. Vmes sem imela prebliske o zobozdravnici (nimam pojma, kaj mi je bilo); zelo pogosta želja deklet - kar se danes na trgu dela tudi pozna, - da bi bila učiteljica, pa mi ni nikoli niti slučajno padla na pamet. Dovolj sem imela učiteljskega pristopa do življenja že doma; moja mama je bila namreč učiteljica. Na mojo žalost 24 ur na dan in sedem dni na teden, ne samo pet dni v službi. Tako se je moj oče vedno šalil - v čemer pa je bilo ogromno resnice -, da nikoli v življenju ni končal osnovne šole in je tako še vedno v - drugem razredu.
Da bom kdaj novinarka, se mi niti sanjalo ni; predvsem zato, ker sem v osnovni šoli sicer obiskovala novinarski krožek, a niti pod razno nisem želela pisati. Ves čas sem le risala. Vsi okrog mene so bili tudi nemalo presenečeni ob moji poklicni izbiri, saj sem bila precej plaho dekle, ki z ljudmi, ki jih prvič vidi, ni ravno komuniciralo. A danes vem, da je vse skupaj pa mogoče res šlo v napačno smer. Pred dnevi mi je namreč “potegnilo”, kaj si želim postati, ko bom velika.
Kakšna mama, lepo vas prosim; kakšna žena, novinarka ali kaj podobno vsakdanjega. Danes vem. Ko bom velika, bom - Janez Janša.
Bistveno vprašanje tukaj je seveda - zakaj? Zakaj, če je to trenutno človek, s katerim se noče pogovarjati noben strankarski veljak. Prav zato. Ker - če bi bila velika, bi zdaj kot JJ - odstopila. Prav zato, ker bi bila velika. Prav zato, ker bi potem s stranko ostale stranke komunicirale, saj z njim noče nihče. Ali torej ne bi bil zdaj pravi čas, da - odstopi? Odgovor je jasen; a izpolnjenih bi moralo biti še kar nekaj če-jev. Če bi bil dovolj velik; če ga ne bi je… ego in če bi mu bilo pomembno to, kar bi politikom moralo biti - ljudje. Ne njegov ego, ne on sam, ampak ljudje. Samo zato si zdajle želim postati on. Da bi šlo naprej. Ne pa, da se prvi dan po - predčasnih - volitvah začenjajo pogovarjati o - ponovnih. Predčasnih.
Okej. To je bilo to. Nikoli več ne bom o politiki, obljubim. Ostale “perverzije”, povezane s človeškimi odnosi, ne pa s politično kombinatoriko, me veliko bolj zanimajo; gotovo tudi vas, kar je čisto naravno. Le kaj je namreč boljšega, kot recimo dober seks, ki je pa najboljši s človekom, ki ima veliki … pa ne mislim na ego. Veliki apetit po tebi, veliko željo po spolnosti, veliki organ prav tako prav pride. Samo, da obvladuje svoj ego. Taki, ki namreč tega nimajo pod kontrolo, so milo rečeno ubogi, bolje rečeno patetični. Zato prihodnjič mogoče kaj o velikih organih, z velikimi egoji sem zaenkrat zaključila.