Počutila sem se a-si-ti-normalna, s petimi vprašaji in klicaji na koncu. Končno namreč pride dopust in to dvotedenski, ko gre skoraj vsak pošten Slovenec na morje in uživa in potem noče domov (kljub temu, da je morje Hrvaško, Slovenci pa naj ne bi marali Hrvatov, kar ne gre skupaj, a je zdaj čisto druga zgodba), ti si pa z mislimi ves čas – doma?!
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Res skrajno neprimerno, do sebe najbolj, ker sem res potrebovala počitek. A za to, da sem si bolj kot na avstrijskem Koroškem, kjer smo preživljali del letošnjega poletnega oddiha, želela biti doma, je bil kriv en mali kosmati vragec. Ne, ne moj partner. Moj maček; eden od treh.
Kadar namreč gremo kam dlje in za dlje časa, so mački zaprti v hiši. Imajo dostop do vseh prostorov, razen do kuhinje, dnevne sobe in spalnice, tako da jim ne manjka kaj dosti. No, svoboda. Ampak cena za to, da so nekaj dni notri in da jih hrani prikupna soseda, je veliko manjša, kot če bi katerega zmlelo na cesti, si vedno rečem in se vsako leto znova odločim, da bodo notri. Kar je – kar sem ugotovila letos – pametno še iz enega razloga. Ker potem sem mirna tudi jaz. Ker to letos … Sicer vedno komaj čakam, da pridem z dopusta domov, letos je pa ta želja bila še močnejša. Eden od mačkov je namreč ostal zunaj.
Da je Jakob zelo poseben maček, vam ne bom razlagala. Zdaj me že poznate in veste, da sem prepričana, da je posebno vsako bitje; še posebej pa vsak maček. Njihove osebnosti so neverjetne in meni zelo blizu. V naši hiši, mojem življenju in mojem srcu imajo namreč živali posebno mesto – v srcu in ne v želodcu – mački pa še posebej posebno. In ta naš Jakob je poseben tudi po tem, da je eno tako milo in prestrašeno bitje. Nimam pojma, zakaj, saj mu v življenju nihče ni nič hudega naredil, a boji se ljudi. Včasih se prestraši celo partnerja, ko pride recimo v kuhinjo malo bolj energično in glasno; a tukaj ga razumem in to me pravzaprav ne čudi.
Tisto jutro, ko smo se pakirali, je moj partner, ker je pač vrata tako težko zapirati za sabo, izpustil Jakoba ven. Iskala sem ga in klicala, a, sit maček se le redko odzove na nervozne klice lastnice, ki je popolnoma pod stresom, saj bo zdaj zdaj morala oditi, doma pa ni vse tako, kot je ona načrtovala. Najprej sem razmišljala o tem, da sploh ne bi šli in da bi počakali, da se Jakob vrne, a za moje zdravje je bilo bolje, da sem to idejo opustila. Saj bi me partner, verjetno živo ali mrtvo, zložil v kovček in v prtljažnik in odpeljal s seboj.
Tako sem večino časa na poti tja preživela v živčnem tipkanju kratkih telefonskih sporočil moji sosedi, ki je tako prijazna, da hodi opravljat vso našo živino in ji težila s tem, kako je Jakoba strah tujih ljudi in da se gotovo ne bo vrnil. In kaj naj ona naredi, če se bo slučajno kje pojavil. Poleg tega so okrog hiše večino dni krampali delavci in je bila verjetnost, da se hiši sploh približal ne bo, še večja.
Nato pa sem zelo veliko trenutkov našega dopusta – sploh pa zvečer – v res veliki stiski razmišljala, kje je. Maček se že znajde, je vedno govoril moj oče in to drži. A jaz se nisem sekirala za to, da bo zdaj Jakob malo lačen, konec koncev je strasten lovec miši in si bo za prvo silo že kaj ujel. Ukvarjala sem se s tem, da zdaj revežu ni jasno, kje smo mi. Zvečer, ko so otroci po celodnevnem tekanju popadali v postelje, sem se je meni tam daleč na Koroškem v glavo prikradla misel, da moj maček ta trenutek sedi na okenski polici moje spalnice, me kliče in išče , jaz ali partner pa mu ne odpreva. Razmišljala sem o tem, da mu gotovo ne gre v tisto malo kosmato glavo, kje smo in da mogoče misli, da sem ga pustila na cedilu.
Strašno. In zame izredno stresno. Kajti, bila sem prepričana, da bo maček sicer preživel – jaz pa tudi – a, to, da nekomu ne odprem, ko me potrebuje, mi je povzročalo milo rečeno stres, žalost in še kaj. Najraje bi se prežarčila domov. Ko j… tak dopust, ko si z glavo več doma, kot pa tam.
A preživela sva; nekako. Oba. Jaz verjetno malo težje kot on. Tisti trenutek, ko smo se pripeljali pred hišo, je sin še v avtomobilu pogledal proti jelki na levi strani hiše in rekel: »O, Jakob!« In se niti zavedal ni, da je bila to v tistem trenutku zame točka, ko sem se vrnila na dopust. Od stresa. Od razmišljanja, da sem nekoga pustila na cedilu. Čista koza sem, vam povem.
Zato sem, ko smo šli na morje (da, Hrvaška – in da, nisem se želela vrniti domov), partnerju strogo prepovedala hoditi po hiši. Ko pa je, pa sem mu bila za petami – da mi ja ne pusti odprtih kakšnih vrat. Mački pa so, siti kot medvedi, spali nekje po otroških sobah. Ker si nisem mogla privoščiti še enega tedna razmišljanja o tem, kaj se ta trenutek mota po kosmati glavi mojega mačka.
