Poznala sta se; dolgo, od mladih nog. Vsak po svojih poteh, le redko so se pota križala. Res da, ko so se, ni bilo napačno, neka čisto povprečna kemija pač, a – nič posebnega. Nič kaj posebnega nista imela skupnega in – tako je naneslo življenje – si ustvarila vsak svojo zgodbo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Oba v zvezah in po nekaj menjavah – ustalitev. Ona dva otroka, on enega. Ko so bili otroci že skoraj odleteli, sta se srečala. Tako, res srečala. Ne le fizično. Začelo se je namreč dogajali, da sta se njuni družbi malo več družili, tudi onadva in postala sta zaupnika. Pogovarjala sta se, veliko, tudi o stvareh, o katerih se z drugimi nista mogla. Niti s partnerjema doma.
Začelo se z popolnoma nedolžno, z nekaj šalami. Na temo odnosov seveda; pa kdo bi s kom kam šel in kaj počel ali ne … Čisto vsakdanje, nedolžno, popolnoma ne resno mišljeno. Ko pa se je stvar preselila v digitalno obliko in v kratka zasebna sporočila, pa je vse skupaj postalo … vroče. Zelo.
Ker si ljudje upajo napisati več, kot povedati? Ker jih je sram gledati nekoga v oči in razlagati najbolj intimne stvari? Ker se lažje razgalijo pred telefonom, kot pred osebo? Ker … ?
Nobeden od njiju ni vedel, zakaj. Zakaj prav zdaj? Zakaj prav ona dva? Tako nemogoče se je zdelo še mesec dni nazaj … Nihče bi ne vedel tega razložiti; poznam pa gospo, ki v takem primeru reče: »Tako so zvezde stale.« In to bi bil še najbližji odgovor na vprašanje, zakaj.
Saj ne, da bi bilo v njunih zvezah oziroma zakonih kaj posebej narobe … A desetletja prahu, ki ga nihče ni pihal ali brisal z njunih neuresničenih želja, načrtov, posteljnih sanj, so naredila svoje. Njun 'trk' pa je bil … prijeten. Vznemirljiv. Osvežujoč. Sexi.
Sporočila so potovala; spet ga je napisal eden, spet drugi. On se je šalil, tudi o tem, da bi jo bilo potrebno »vzeti v red« in hvalil njene prsi, dolge noge in seksi telo. Ona se je večinoma smejala, jezila ali branila. Nato pa je počilo. Napisal ji je: »Želim si te.«
Sporočilo je bilo drugačno od vseh v prejšnjih tednih. Mislil je resno. Čisto resno.
Njej se je kar zavrtelo. Tam, nizko pod popkom jo je stisnilo. In v trenutku je bilo vse drugače, kot pred tem sporočilom.
Kako dolgo že ni slišala tega? Kdaj ji je njen mož nazadnje to povedal? Ji je sploh?
Kdaj je bil on nazadnje tako do dna iskren? Kdaj je rekel isto svoji ženi?
Pa sta bila tam. Oba s svojo zgodbo, otroci, lastno življenje … nato pa … bam! Njuna svetova sta trčila. Na način, kot pravzaprav ne bi smela; tako pravijo. A moj oče je pogosto rekel – in imel prav – »živim ljudem se vse zgodi«. Tako se je tudi njima zgodila ljubezen.
Kaj bosta naredila s to čisto majhno, plaho in svežo, a vendar prisotno ljubeznijo? Jo bosta poslušala? Jo bosta uslišala? Ali se bosta umaknila in jo pustila, da ovene, brez zalivanja? Jo bosta zakopala, globoko, globoko nekje, med ostale skrivnosti? In se večno spraševala, kako bi bilo, če bi šla korak naprej? Ali pa bosta se prepustila toku?
Oba sta v svojih glavah vrtela filme; vsak svojega, delno skupne, delno so se scenariji razhajali.
Scenarij 1
Hitro je ugotovila, da ji vse skupaj neskončno godi, tudi on je hodil pol metra nad zemljo. Ona pa sploh, sprememba je bila vidna od zunaj! Da o njenem počutju ne govorimo. Živa! Spet se je počutila res živa! Spet je bila zaželena – in to ji je nekdo celo povedal! Ne le s kratkimi sporočili, tudi zašepetal ji je, ko sta kradla skupne trenutke, obkrožena z množico znancev, ki se jim niti sanjalo ni, da se med njima karkoli odvija. Njima pa se je dogajalo! Letela sta na tem valu ljubezni, da sta bila oba že izčrpana od tipkanja in tihih skrivnih telefonskih pogovorov v najbolj nemogočih delih hiše in poslovnih zgradb, kjer sta delala. Dokler nista vsega poizkušala prestaviti v fizično obliko. V njo se je naselil črv dvoma; slaba vest je zarila po duši s tako močjo, da je ni mogla preslišati. On? Ni bilo tako hudo. Žena mu je kuhala in če bi našel nekoga, s katerim bi lahko izživel še posteljne fantazije, bi bila to terna. A … Česa te je strah, jo je pogosto vprašal in ji zagotovil, da njuna partnerja tega niti slučajno ne bosta izvedela. Strast in želja jo je premagala, nek popoldan se je zgodilo. Bila je preveč prestrašena in zadržana, da bi ji prišlo, zato je pa on končal veliko prej, kot bi si želel njegov ego. Po toči zvoniti je bilo prepozno. Ker se je njemu zdelo, da se med seksom enostavno nista ujela in da tudi drugič ali tretjič ne bo bolje, je nehal. Kratka sporočila so presahnila. Ljubezen je ugasnila; na hitro. Čim prej si je želela pozabiti to eskapado … a vest je neizprosen sodnik. Počutila se je kriva in sodba je bila huda.
Scenarij 2
Problem. Problem? Zakaj bi bil pa to problem?! Si je rekla in hitro skočila v novo zvezo; on prav tako ni imel nič proti, nasprotno. Kljub temu, da je šlo za prepovedan sadež. Ustrezalo jima je, da sta imela doma eno, tukaj pa vse ostalo, kar jima je mogoče drugje manjkalo. Sploh, kar se tiče spolnosti; ta je bila za oba kot na novo odkrita zemlja. Seksala sta neobremenjeno, kot dva odrasla, odgovorna človeka, ki uživata v nečem, kar jima je bilo podarjeno. Brez kančka slabe vesti. Brez ene misli, da delata komu slabo. Slabo? Komu? Kar ne veš, ne boli, so včasih radi rekli. Poleg tega nista želela nikogar prizadeti. Vsak je imel svojega partnerja – tudi svojega partnerja – iskreno rad. Velikokrat sta se pogovarjala in si delila tudi njune domače zgodbe, brez trohice ljubosumja. Niti eden ni želel več od drugega, kot sta si dajala zdaj. Niti enkrat se nista pogovarjala o ločitvi doma; pa tudi o svoji ločitvi ne. Uživala sta, kar jima je življenje prineslo; povsod in vsak dan znova.
Scenarij 3
Še ko je bilo vse na ravni kratkih sporočil, se je prestrašila. Njega? Sebe? Drugih? Teh še najmanj … Govorijo itak, kar želijo, ne glede, na to, kaj se dejansko dogaja. Ustrašila se je iskrenosti, vsega, kar so rahlo opolzka kratka sporočila pomenila: da bo nekaj drugače. Človek se navadi; tudi na slabo, in z leti se mu ne da več spreminjati. Navadila se je na vse njegove poglede, na poze v postelji, na jedilnike, na slabo voljo; navadila se je na to, da nekoga res pozna. Da ve dobesedno vse, še to, kako bo. Ko bo prišel, kaj bo rekel in kako bo pogledal. Vedela je, natančno. A si ni želela spremembe. Ne da bi ji mož toliko pomenil, le – strašno rada je imela gotovost. Prestara sem, je razmišljala, da bi se zdaj skrivala po temnih lokalih, cenenih hotelskih sobah in na gozdnih parkiriščih v avtomobilu. Ko je on ugotovil, da jo je prestrašil, najprej ni nehal. Všeč mu je bila, zares. Sicer bi žene ne pustil, a – dober priboljšek je bila, le kdo bi se je branil. Ni se izšlo. Potegnila se je nazaj, zaprla kot školjka in on je bil primoran iti iskat srečo naprej.
Scenariji, kot jih je v realnosti vsak dan na tisoče. Scenariji, ki ne dajo odgovora na vprašanja, zakaj in komu se kaj zgodi. Scenariji, ki pokažejo le, da drži – živim ljudem se vse zgodi. In pravijo, da celo z razlogom. Kakšen je? Nekateri ga nikoli ne odkrijejo, drugim se hitro posveti. Ljudje smo različni in le različnost je skupna vsem.
