Vida vidi: Starš mora biti vsaj malo mazohist

Zavidala sem jim. Jaz, z ogromno napihnjeno rezino plastične pomaranče - blazino za v vodo - pod eno pazduho, na drugi rami vrečo, polno brisač, v roki še eno bisago z vodo, sadjem, piškoti in ne vem še čem; seveda niso umanjkale kreme proti soncu, komarjem, plastični čevlji proti morskim ježkom, vodna očala in še milijon drobnarij. Pred mano kot race v vrsti mulci. Nismo hodili vštric, kamnita potka je bila preozka, na eni strani prepad in spodaj morje, na drugi vse vrste omamno dišečih - vmes tudi pikajočih - rastlin; od rožmarina, smilja, brina, pa tudi kak kaktus. Ko smo mi - torej mati raca in trije racmani - dopoldan racali na plažo, smo šli mimo njihovega kampa. Ta zgodnji so že sedeli pred šotori in glamping hiškami, drugi so iz njih molili le še noge ali glave. Otroci so stopali hitro, mudilo se jim je proti plaži, novim ježkom, školjkam, kamnom in pljuskom naproti. Jaz sem škilila v smeri kampa in hodila mimo, sklonjene glave. Če bi bili v stripu, bi se nad mojo glavo dvigoval oblaček črne barve. Mogoče bi se v vsej tisti črni jezi dalo razbrati kaj podobnega kot “grrrr … jeb …” ali kaj podobno neprimernega širši bralni srenji. Skratka - želela sem si, da bi tudi jaz užila morje na ta način. Da bi sredi “vukojebine”, kjer smo preživljali tistih nekaj morskih dopustniških dni, skrbela le za to, da bi … kaj pravzaprav? Vstala? Ali pa ne … Kaj pojedla? Ali pa - glede na vročino in bivanje v šotoru - itak da ne; štedilnik in kuhanje pa tako ali tako odpadeta … Šla na plažo? Verjetno ne, saj bi se - kot se je večina z moje strani opazovanih prebivalcev nam sosednjega kampa - prestavila le na kavč, narejen iz palet in prekrit z blazinami in bi brala kar tam. Morje je itak dišalo v vse kotičke, kjer si že pač bil.

Jaz sem pač izbrala, no, če smo čisto natančni je tole izbral partner, jaz bi izbrala varianto “ostanemo doma”, a … ne morem biti vedno špilferderber, a ne? Izbrali smo torej svoji situaciji primerno - zelo od nas oddaljen otok. Da bo ja toplo. Trajekt. Nato še vožnja do zelo oddaljene vasi, izven vasi, v hišo skoraj na samem, brez elektrike in vode. V bližini torej kamp. In plaže, na katerih smo bili - sami. Splačalo se je voziti, čeprav se je vleklo kot štrumpfpantl. A - resnično se je splačalo.
Če česa ne maram, je to namreč gneča. Pa poleg mojih še dodatni mulci, ki - kar me moti najbolj - zvočno onesnažujejo moj prostor. In mir. Zdaj smo bili skoraj kot v tisti Hemingwajevi knjigi; mi in morje. Mulci so lahko divjali, jaz sem knjigo zaprla samo, ko je špricala kri, ali ko je tastarejša z blazino mlajšima dvema - zanalašč seveda - spizdila tako daleč, da je bilo slišati, kot da se bosta zdaj zdaj utopila. Takrat je bilo slišati tudi mene. Drugače le morje in - tu in tam - njih. Lahko so tekali po celi plaži, špricali, metali kamenje v vodo, lahko so delali vse, česar jim ne dovolim, ko je kdo v bližini. Ker je nevarno, ker koga to moti in podobno. Ne želim namreč, da moram non stop opozarjati otroke, kaj se sme in kaj ni primerno, kajti zelo dobro se zavedam, da znajo biti otroci izjemno moteč faktor; sploh, ko si nekdo želi mir. Mi je pa všeč, če se lahko otroci tudi razživijo, konec koncev so to njihove počitnice, in pri tem ne motijo nikogar.

Kakšnikrat je prišel tudi kdo iz kampa in ko sem bila nekega dne priča manjšemu prepiru med očitno samskimi ženskami iz kampa, sem si rekla - okej, očitno jim tisti mir ne dene tako dobro, kot bi zdaj meni.
A seveda se vse, tudi vukojebina, kdaj konča. In v civilizaciji, glej ga no zlomka, v naslednjih dneh odprem spletno stran enega od osrednjih slovenskih časopisov in berem - kolumno. Ne vem, kaj me je potegnilo … da je pisalo, da jo je napisala učiteljica? Nima veze … rada preberem kakšno drugo mnenje, mogoče pa le kak drugačen pogled od mojega vstopi v moje obzorje.
In berem. Da je hodila ne vem kako daleč, da je lahko bila na plaži sama, v miru, predvsem brez tekajoče in kričeče mularije. Hmmm, sem pomislila, dobro, da smo se mi peljali 400 kilometrov daleč, lahko bi šli, kot ta gospa, na slovensko morje, pol ure od nekega svetilnilka nekam in bi imeli - mir. Nič toboganov (tudi jaz jih ne maram, nikakor, da se naučim, kako potegniti kopalke saj veste kam, da bi mi letelo …), nobenih kopalcev (tudi jaz iščem to) in predvsem - nobenih glasnih, tekoajočih, neotesanih, kokic in sladoleda goltajočih otrok. (Na žalost gospa ni omenjala izjemno živce parajočih odraslih primerkov, ki na plaži kadijo, pijejo enormne količine piva, preklinjajo in hodijo direkt preko tvoje brisače, kot da te ni. Ali pa ženskih primerkov, ki pridejo s frizurami, makeupi, se vležejo, razkoračijo in dve uri ne umaknejo pogleda s telefona. Mogoče bi mi lahko dala kak pameten namig, kako razložiti otrokom, kaj dela teta in predvsem - zakaj.)

Glej no glej, kako smo si podobni, sem pomislila! In še dobro da se nismo srečali, kajti tudi mi si želimo mir. Spoh zato, ker imamo tri otroke! Saj res, ta podatek je gospa izpustila … javnosti je zaupala, da ima otroke rada, ni pa povedala, koliko ima svojih … Zanimivo … Zakaj? Ker, tudi jaz imam rada otroke. In včasih, ko sem v tisti, še malo bolj hudobni varianti sebe, včasih pomislim, da sem jih imela še rajši, ko jih nisem imela. In takrat se tudi vprašam - kot so se potem pod tisto dotično kolumno razvili komentarji - zakaj si nisem raje nabavila … psa.
No, naj bo; povem, zakaj. Ker sem poleg vsega, kar sem, še malo mazohistke. Res. Ker točno to moraš biti, če hočeš imeti otroke. Psa? To je preveč enostavno. Psu ukažeš: “Sedi!” In imaš mir. Vsaj nekaj časa. Otrokom pa ne pritiče dresura. Daj mir? Ni variante. Razen, če ga animiraš in motiviraš za nekaj drugega. Pa - otrok ne moreš non stop podkupovati s piškotki; lepega dne se preobjejo. Dresura torej odpade. Vzgoja? Seveda. A - pod vzgojo ne sodi, da jim izrežeš glasilke (čeprav bi to bila včasih idealna rešitev), da jim prepoveš skakanje (od kod in zakaj efekt žogic - skokic pri otrocih je moje zelo pogosto vprašanje zadnja leta, a nanj do zdaj nisem našla odgovora …) ali da jim vsiliš svojo lastno voljo. Otroci imajo svojo. Seveda s to ne smejo gaziti moje, ali sosedove, ali od nekoga, ki sedi v restavraciji pri sosednji mizi.
Zato mi dolgo nismo hodili ven jest. Ker mene, pa imam sama otroke, moti, če se nekdo dere ali teka med mizami. A to nima popolnoma nič s slabo vzgojo. Edino mamica ali ati sta slabo vzgojena, če jim to dovolita, to pa ja. Otroci naj tekajo in skačejo, a zunaj in tam, kjer ni nevarno, itak bodo to fazo še prehitro prerasli in se več niti premakniti ne bodo želeli.
Vse tiste, ki jih pa vse, kar se tiče otrok, moti, pa - res mi jih je žal. Njih, ne otrok. A nikoli ne bom razumela, zakaj gre nekdo nekam v bazen, potem pa grdo gleda, če je moker. Aha, naj razumem: vi ste prišli sem, ker želite ostati suhi? In ker bi radi v miru prebrali časopis? Okej. Zakaj potem ne ostati kar - doma? Jaz, ko se mi ne da zmakati glave, ostanem doma! Ali se, če me moti, da non stop od nekod piha in da neprestano nekdo hodi skozi vrata, v toplicah ne vsedem na ležalnik tik ob vratih. Jasno, ne? Ne pa da pridem po sprostitev, potem pa se jezim, ker je oni pozabil zapreti vrata, ali ker me je drugi po nesreči poškropil. Pa ne gre za skakanje v bazen tam, kjer se to ne sme. Za skakanje so primerni plavalni bazeni, ki so dovolj globoki, ostali seveda ne.

Skratka, smilijo se mi vsi, ki sodijo, pa se jim ne sanja, kako je v čevljih drugega. In tisti, ki vedo vse o vsem, a tega nikoli niso niti poizkusili. Meni se vsaj sanja. Vem, kako je, ko ne moreš imeti otrok. Vem, kako je, ko dobiš prvega, pa drugega, pa tretjega. Vem, kako je, ko imaš poleg teh še četrtega in je to njihov oče, ki itak nič ne upošteva, kar ga prosiš, se najbolj pregovarja in je najslabše vzgojen primerek v družini. A bistveno je vedeti, kot je nekoč zapisala znana slovenska kolumnistka - ki ni učiteljica, je pa profesorica in ima otroka - Vesna Godina: otrok nimamo, ker je to prijetno. Otroke imamo, ker je to prav. Pse pa, ker je prijetno, bi dodala jaz; pa mogoče tudi zato, da nas v življenju sploh kdo uboga.
Sploh pa presneto drži tisto, na kar sem naletela pred kratkim. Nekako tako gre: “Pred leti sem imel osem teorij o vzgoji in nobenega otroka; zdaj imam štiri otroke in - nobene teorije več.”