(VIDEO) Sredi New Yorka: Rdeči kiosk, telefon Iskra, tudi Cankarjev dom 

Razstavo izza vogala Pete avenije naznani glasba, ki po ulici odmeva iz Mominega vrta skulptur - Zorica Milosavljević in njen Disko par. Kasneje spoznam DJ Drugare, newyorški kolektiv DJ-jev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki tekom otvoritvene vrtijo vse od Videosexa in Laibacha do jugoslovanske popevke in bosanskega kola. Glasbeni utrip na newyorški ulici je prijeten uvod v arhitekturno razstavo, saj vdahne življenje razstavljenim artefaktom, da lahko videne stavbe prepoznamo kot živete izkušnje in ne le kot nek oddaljen in enigmatičen fenomen.

Še pred vstopom skozi Momina vrata v roke prejmem roza papir; galerijski list, pomislim. Izkaže se, da gre za protest zaposlenih v Momi, ki že od aprila opozarjajo na slabe razmere na delovnem mestu. Na lističu, ki najbrž namiguje na ameriško pismo o odpovedi delovnega razmerja (pink slip - roza listič), citirajo iz uvodnega besedila pričujoče razstave, ki govori o potencialu jugoslovanske arhitekture za oblikovanje socialno pravične družbe in o pomenu tovrstnega programa za današnjo družbo. Podpisani kolektiv kuratorjev, knjižničarjev, oblikovalcev, fotografov, raziskovalcev, pedagogov, urednikov, restavratorjev in računovodij pa v protestnem pismu poudarja, da Moma, ki naj bi stala za to trditvijo, kljub večstomilijonskem proračunu ne zagotavlja ustreznih delovnih pogojev in plačila za tam zaposlene.

V najpomembnejšem muzeju na svetu vse o arhitekturi nekega preteklega obdobja

Kako so gradili povojno državo

V avli sem usmerjen v tretje nadstropje, kjer se v približno desetih sobah razteza razstava, ki je nastala pod okriljem Mominega oddelka za arhitekturo in oblikovanje. Ob izstopu iz dvigala sem soočen s čisto pravim znamenitim rdečim kioskom K67 slovenskega oblikovalca Saše J. Mächtiga, v katerem manjka le kak prodajalec vstopnic na razstavo. Razstava se začne z videom Mi gradimo zemlju - Zemlja gradi nas! mlade filmarke Mile Turaljić, ki v hitrem ritmu prikazuje arhivske posnetke povojne gradnje v Jugoslaviji. Od tu naprej pripoved razstave narekujejo originalne arhitekturne risbe in načrti, modeli in makete pomembnejših primerov jugoslovanske arhitekture, nekaj primerov industrijskega oblikovanja ter povsem nove fotografije nekaterih stavb in poslopij, kakor v državah nekdanje Jugoslavije obstajajo danes. V prvih nekaj prostorih avtorji razstave orišejo kontekst povojne izgradnje nove države, prikažejo premik prej pretežno ruralne pokrajine v program modernizacije in urbanizacije, izpostavijo tehnološko podkovanost in inovativnost jugoslovanskih inženirjev, opozorijo na vlogo Jugoslavije v gibanju neuvrščenih in razložijo princip gospodarskega samoupravljanja. Preostanek razstave je namenjen temam, kot sta večnarodna identiteta in vsakdanje življenje, posameznim projektom, kot sta turistična infrastruktura na jadranski obali in obnova v potresu porušenega Skopja, ter predstavitvam ključnih jugoslovanskih arhitektov Edvarda Ravnikarja, Vjenceslava Richterja, Bogdana Bogdanovića in Juraja Neidhardta.

Popularni vojni spomeniki

Razstava se zaključi s tistim, kar je najbrž vsaj delno zaslužno za to, da ta danes stoji v najpomembnejšem muzeju za umetnost 20. stoletja v ZDA - jugoslovanskimi vojnimi spomeniki. Fotografije teh so pred več kot desetletjem zakrožile po spletu in vzbudile interes svetovne javnosti. Skupaj z mednarodno vedno večjo popularnostjo brutalistične arhitekture - gradnje z golim betonom - ter prebujenim zanimanjem raziskovalcev iz držav nekdanje Jugoslavije za arhitekturo tega obdobja smo lahko na sledi geneze danega projekta.

Zakaj so se lotili razstave o ikonografiji nekdanje skupne države, so pojasnili tudi na posnetku:

##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/M2S0bBTHu-8##

Sinteza razstav

Pomembno je opozoriti, da jugoslovanska arhitektura ni odkritje Muzeja moderne umetnosti v New Yorku niti ni razstava zgolj njegov izdelek. Pri snovanju razstave je namreč sodelovalo veliko sodelavcev z območja nekdanje Jugoslavije, ki se s to temo poglobljeno ukvarjajo vsaj zadnje desetletje. Še več, razstavo bi lahko označili za sintezo mnogih razstav, raziskav, seminarjev, konferenc in publikacij, ki so v našem okolju nastali v zadnjem času. Ključna med njimi je razstava Nedokončane modernizacije, ki je bila v Umetnostni galeriji Maribor na ogled že leta 2012, v okviru programa Evropske prestolnice kulture. Kot rezultat večletnega dela več kot tridesetih sodelavcev so Nedokončane modernizacije ključno pripomogle k pregledni obravnavi jugoslovanske arhitekture. Ne nazadnje je njen kurator, arhitekturni zgodovinar Vladimir Kulić, zdaj tudi sokurator newyorške razstave.

Fotografije in stoli

In to je moč prepoznati tudi na otvoritvi v New Yorku. Razstavišče je polno radovednih obiskovalcev in zanimivo je opazovati, kdo med njimi je poznavalec teme in kdo jo spoznava na novo. Razstava je vsekakor zelo korektno realiziran uvod v poznavanje jugoslovanske arhitekture za povsem novo, ameriško publiko, pa vseeno, vsaj na ta otvoritveni večer, razstava pripada nam - tistim, ki nas predstavljena arhitektura vsakodnevno obdaja. Slišati je mogoče pogovore v slovenščini, srbščini, hrvaščini in veliko je veselih srečanj med tistimi, ki so s svojim prispevkom veliko pripomogli k realizaciji razstave. Tu je Jasmina Cibic, umetnica, ki je na razstavo vključena s svojim videom o jugoslovanskem paviljonu arhitekta Vjenceslava Richterja na svetovni razstavi v Bruslju leta 1958. Tu je tudi Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, ki je za razstavo posodil veliko število predmetov in kjer so v zadnjem času pripravili več ključnih razstav o jugoslovanski arhitekturi - retrospektivo oblikovalca Saše J. Mächtiga, ta čas trajajočo retrospektivo arhitekta Stanka Kristla ter razstavo Soseske in ulice o arhitekturi velikega merila arhitekta Vladimirja Braca Mušiča. Obdani smo s fotografijami Trga republike v Ljubljani in velikim lesenim modelom Plečnikove nerealizirane Katedrale svobode, ki sicer domuje v Plečnikovi hiši v Ljubljani. Najbolj pa me sredi betonske džungle manhattanskega otoka pritegnejo trije kosi, ki so, še bolj kot arhitektura, del vsaj mojega vsakdana. Zložljivi stol Nika Kralja, Rex, prav tak, ki ga vsak dan uporabljamo v naši galeriji. In še en Kraljev stol, tak, ki smo jih pri likovni delavnici na Prvi gimnaziji prav neugledno poslikali. In na koncu še telefon Iskra, tak, kamor lahko prav ta trenutek pokličem starša. Na tej točki se še posebej zavem pomena razstave. Z razstavo H konkretni utopiji je jugoslovanska arhitektura vključena v svetovni arhitekturni kanon. Zdaj, bolj kot kadarkoli prej, naj bo to sreča ali škoda, je končno čas, da ne zgolj drugi, ampak tudi mi sami prepoznamo kakovost, vrednost in ne nazadnje tudi lepost arhitekture preteklega obdobja in začnemo skrbeti za njeno ohranitev in preudarno obnovo, kjer je to potrebno.

Na Mominem vrtu se medtem že dodobra razživijo DJ Drugari, ki zdaj vrtijo synth-pop komad Program tvog kompjutera. Okoli njih se nabere druščina verjetno še v Jugoslaviji rojenih mladih, zdaj Newyorčanov. Skupaj plešemo in nazdravljamo razstavi, dokler nas Momini čuvaji, niti minuto čez deveto, trumoma ne potisnejo čez vrata muzeja in za nami spustijo mrežna vrata. Lahko bi bili jezni nanje, pa solidarno razumemo, da pač niso plačani za nadure. Ne pustimo se motiti in tako se nekateri premaknemo v četrt East Village, v Kafano, edino srbsko restavracijo na Manhattnu. Tam se ob čevapčičih, rakiji in jugoslovanski glasbi zaklepetamo o razstavi, New Yorku in Jugoslaviji. Ni kar tako ta jugoslovanska diaspora.