Franc Zavec iz Gornjih Slaveč je z delom na družinski kmetiji pričel že sredi devetdesetih let po smrti starega očeta, leta 2009 pa je prevzel vodenje kmetije kot mladi prevzemnik. Ukvarjajo se v glavnem z govedorejo, prirejo mleka, nekaj prodajo tudi mesa. V reji ima 51 glav živine. Po petih letih načrtovanja so se začeli ukvarjati tudi s pridelavo sira in mlečnih izdelkov, ki jih na trgu ponujajo že dve leti. Za ta korak so se odločili tudi zaradi nizkih odkupnih cen mleka. Za proizvodnjo skrbi Zavčeva partnerka Ana Ficko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Proizvajajo predvsem sveže mlečne izdelke s kratkim rokom trajanja, med drugim sir za žar, beli majski sir, skuto, jogurt in maslo. Kot pojasni Fickova, siru dodajajo tudi različne dodatke, kot sta čili in drobnjak. Prodajajo jih v lastni trgovinici na posestvu, na tržnicah in na zeleni točki v trgovskem središču BTC v Murski Soboti, dobavljajo pa jih tudi okoliškim šolam. Med izdelki je izjemno priljubljen njihov sir za žar, ki ga ponujajo tudi v Okrepčevalnici Rak v Gornjih Slavečih kot del vegiburgerja. Veliko povpraševanja je tudi po njihovem domačem jogurtu in maslu. Tovrstna proizvodnja svežih izdelkov sicer niha v različnih poletnih časih, tako poleti nenehne spremembe vremena vplivajo na razpoloženje krav, pridelka je manj, to pa se pozna tudi na okusu izdelkov.
Pri proizvodnji sira mleko pasterizirajo pri 92 stopinjah Celzija, mu dodajo kis in ga osolijo. Potem ko se v modelih ohladi, je že drugi ali tretji dan pripravljen za prodajo. Na mesec pridelajo 11 tisoč litrov mleka, od tega dva tisoč litrov mleka namenijo za proizvodnjo mlečnih izdelkov. Fickova je pred tem 17 let delala v Muri. Na vprašanje, kako je sprejela spremembo, ko je delo v veliki tovarni zamenjala z delom na kmetiji, Fickova odgovarja: »Tudi v Muri je bilo lepo, tam sem delala na čistem, vedno pravim, da sem visoke pete zamenjala za 'bataše'. Tudi sama sem odrasla na kmetiji in zmeraj govorila, da želim živeti s kmetom, tako se je tudi zgodilo.« Vendar, kot opozarja, ima na kmetiji še največ dela s papirologijo, velikokrat jih obišče tudi inšpekcija. Po domačih prehranskih izdelkih je sicer vedno več povpraševanja, pravita. »Vendar moraš biti prepoznaven, da kupci vedo, da sploh obstajaš, zato je za nas pomembna prodaja na tržnicah, s katero se hkrati promoviramo,« pravi Zavec.
Kupce o svojih aktivnostih obveščajo tudi na družbenem omrežju facebook. Kljub povečanemu povpraševanju, pojasnjuje Fickova, je cena za večino ljudi v Pomurju še vedno najpomembnejši dejavnik pri nakupu hrane. »Raje v trgovini kupijo mleko, ki ima zelo slabo maščobo, čeprav ne vedo, od kod prihaja. Pa je na koncu razlika v ceni zelo majhna ali je pa sploh ni. Liter našega polnomastnega mleka stane 70 centov, od katerih plačamo še davek.« Tudi turisti se vedno bolj pogosto oglasijo na njihovem dvorišču. »Pred kratkim je skupina ljubljanskih turistov poskusila vegibruger pri Raku, zanimalo jih je, kakšen sir so dali vanj. Kasneje so prišli k nam in kupili veliko izdelkov, zanimalo jih je tudi, kako bi lahko to kupili v Ljubljani.« A Zavčevih kljub rasti prodaje ne zanima tovrstna širitev proizvodnje, želijo ostati vpeti predvsem v lokalno okolje, za katerega proizvajajo hrano.
Veliko težav za pomurske govedorejce
Zavec, ki je tudi predsednik Govedorejskega društva Cankova, pri tem še izpostavlja, da govedorejcem poleg birokracije in nizkih odkupnih cen preglavice povzroča tudi dejstvo, da med njimi več ni takšne povezanosti, kot je bila nekoč. Tako več ne obstajajo strojni krožki, v okviru katerih bi si lahko delili kmetijsko mehanizacijo v skupni lasti. »Danes si vsi kmetje več niti ne morejo privoščiti vseh potrebnih strojev. Ljudje pa govorijo – poglejte, kakšen traktor ima. Ampak brez traktorja ne moreš ničesar storiti na kmetiji,« dodaja Fickova. Po besedah Zavca je velika težava tudi razdrobljenost njivskih površin. »Zemljišče širimo sami z odkupom bližnjih parcel, pri izvedbi prave komasacije pa se vedno zatakne pri finančnih sredstvih, ne glede na to, da smo imeli zanjo že zbrane podpise občanov.« Pomurske kmete, kot je znano, tare tudi starostna struktura na kmetijah, kar opaža tudi Zavec. Odkupna cena mleka je danes po njegovih besedah okoli 33 centov za liter, s čimer sicer pokrijejo stroške pridelave, a zaslužka ni. Težave imajo tudi s pašo, saj so prejeli sredstva iz naslova ukrepa dobrobiti živali, zato se njihove krave tri mesece ne smejo pasti na travnikih z metulji. »To je neživljenjsko,« pravi Zavec. Situacijo rešujejo tako, da živali včasih spustijo na njive in na bolj oddaljene pašnike, kar pomeni za njih več dela in porabljenega časa. Država bi se morala po mnenju Zavca lotiti tudi problema zaraščanja. »To je še posebej očitno na Goričkem in v naši občini, saj kmečkega prebivalstva skorajda ni več, opuščena kmetijska posestva in zemljišča pa so zaraščena.«
Tudi Fickova opaža velike spremembe na podeželju. »Mentaliteta ljudi se spreminja, nikomur se več nič ne izplača delati. Podeželje več ni enako, vse skupaj postaja eno veliko predmestje, kjer vsak skrbi še samo za svoje dvorišče. Nekoč so v teh krajih vsi doma redili kakšno žival, imamo tudi idealne razmere za rejo drobnice, pa se to nikomur ne ljubi. Posledično se pokrajina zarašča, vedno več je mrčesa, kač, miši in ostale golazni.« Tudi v njihovi bližini je opuščena kmetija, ki jo že več let čistijo, saj bi v nasprotnem primeru, kot pravita, tam nastala džungla. Do danes so uspeli odkupiti deleže treh od šestih lastnikov te nepremičnine. V društvu, ki ga vodi Zavec, pri članih beležijo velik upad števila živine, predvsem krav molznic. »V roku dveh let se je število živali znižalo za sto. Pri tem ni mladih, ki bi želeli prevzeti kmetije.« Zavčevi, kot rečeno, v manjših količinah prodajajo tudi meso, vendar za pomurske govedorejce pri tem težavo predstavlja predvsem odsotnost klavnice v regiji. Najbližji sta v Lenartu in Ormožu, zaradi česar imajo kmetje stroške tudi s transportom živali za zakol. Pomurski govedorejci si že dlje časa prizadevajo za vzpostavitev klavnice v bližini, a zanjo ne dobijo dovoljenja, saj jim zakonodaja to onemogoča. To bi lahko po mnenju Zavca rešili tudi z uvedbo tako imenovanih mobilnih klavnic, kakršne poznajo v Avstriji, gre za tovornjake, opremljene z vso opremo, potrebno za zakol živali. »Od države pričakujemo, da bo skušala tudi na tem področju kaj storiti.«