Eva Žula ustvarja na področju grafike, fotografije, slikarstva in prostorskih postavitev, je tudi oblikovalka in igralka, ki je končala študij likovne umetnosti na mariborski pedagoški fakulteti. Njena dela nastajajo počasi, z dolgimi vmesnimi obdobji in časovnimi presledki med razstavami. Pri tem je njen proces skrbno premišljen, njena dela pa se povezujejo v bogato pomensko strukturo, s katero nagovarja relevantne problematike, univerzalne tabuje in nelagodne teme, je v spremni besedi k razstavi Vodnjak življenja, ki je bila v Galeriji Kvartirna hiša v Celju, zapisala Dora Pratnekar. Predstavila se je s svojimi grafikami in objekti.
Pratnekarjeva tudi pravi, da nam Eva Žula s svojimi deli odpre drugačen pogled v intimni prostor dojenja in materinstva, temačen pogled na psihološko in duhovno skrb sodobne matere ter tesnobno pristnost prepričanj in pričakovanj družbe. Hkrati pa je vseprisotna druga plast, ki govori o izkoriščenosti te življenjsko pomembne vezi v razvoju in napredku vrste, o morbidnem in brezdušnem svetu, kjer sta mati in otrok obsojena na umetno, plastično življenje. O njenem likovnem jeziku pa pravi, da je razvila intenzivno, neobičajno govorico računalniško manipulirane fotografije in premišljeno zasnovanih objektov, ki zahteva od opazovalca, da ga bere tako emocionalno kot umsko. Izrazito sporočilnost nosijo tudi naslovi njenih del. Med drugim avtorica pod naslovom Doječa sliko Leonarda da Vincija prekrije s podobo barbike in fotografijo dojenja hčerke, pri tem pa podobo doječe matere nadvlada podoba plastičnih lutk.
Pratnekarjeva tudi pravi, da nam Eva Žula s svojimi deli odpre drugačen pogled v intimni prostor dojenja in materinstva, temačen pogled na psihološko in duhovno skrb sodobne matere ter tesnobno pristnost prepričanj in pričakovanj družbe. Hkrati pa je vseprisotna druga plast, ki govori o izkoriščenosti te življenjsko pomembne vezi v razvoju in napredku vrste, o morbidnem in brezdušnem svetu, kjer sta mati in otrok obsojena na umetno, plastično življenje. O njenem likovnem jeziku pa pravi, da je razvila intenzivno, neobičajno govorico računalniško manipulirane fotografije in premišljeno zasnovanih objektov, ki zahteva od opazovalca, da ga bere tako emocionalno kot umsko. Izrazito sporočilnost nosijo tudi naslovi njenih del. Med drugim avtorica pod naslovom Doječa sliko Leonarda da Vincija prekrije s podobo barbike in fotografijo dojenja hčerke, pri tem pa podobo doječe matere nadvlada podoba plastičnih lutk.