Začetki podjetja Vojcles segajo v leto 2011, ko je Vojko Hodošček ustvaril prvo otroško igralo. »Kot mlada družina z dvema otrokoma smo v času recesije začeli graditi hišo, imeli smo hipoteko, s takratnim novim zakonom so nama z ženo še oklestili plačo, ker sva bila oba zaposlena v javni upravi, tako da je bilo treba preživeti. Ker sem odraščal na kmetiji, sem bil vajen vsega dela in iz lesa, ki je ostal od gradnje, sem naredil prvo igralo za svoja otroka,« pripoveduje Vojko Hodošček, žena Ingrid Holsedl Hodošček pa doda, da je bil povod, da so se resno začeli ukvarjati z izdelovanjem otroških igral, prvi peskovnik, ki ga je Vojko prodal, s tem denarjem pa sta otroku pripravila piknik za prvi rojstni dan.
Nato so prijatelji in znanci želeli igrala tudi za svoje otroke in tako je iz nekaj igral za domačo uporabo leta 2013 počasi zraslo podjetje Vojcles. »Takrat sem dobil dovoljenje v policiji, da odprem popoldansko dejavnost. Dve leti kasneje smo dobili prvi certifikat za igrala za javne površine, leta 2019 pa smo bili že med največjimi proizvajalci v državi in to vlogo ohranjamo še danes,« pove Vojko Hodošček, ki dodaja, da sta v Sloveniji poleg njihovega zgolj še dve podjetji, ki se s to dejavnostjo resneje ukvarjata.
Podjetju sta se z ženo popolnoma posvetila pred tremi leti, ko je po sedemnajstih letih zapustil službo v policiji. Nekega sobotnega popoldneva v maju so s prijatelji sedeli na terasi in v nekem trenutku je rekel, da ne gre več v službo, in dal odpoved. Žena, ki je diplomirana vzgojiteljica, je službo pustila že leto prej. »Odločitev, da se povsem posvetiva temu podjetju, je prišla kot notranja moč. In ko sva oba postala vpeta v ta posel, je bil tudi privlak strank večji,« je povedala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo Lendavčanom uspel preboj v prvo ligo? Nafta 1903 - Dravinja 0 : 2*
V zadnjem krogu 2. slovenske nogometne lige od 15. ure dalje v Športnem parku Lendava moči merita domača Nafta 1903, ki se bori za povratek v prvo ligo, in Dravinja.
Imel le staro ročno krožno žago
Čeprav je Vojko Hodošček odraščal na kmetiji, znanja o delu z lesom ni imel, niti nobeden od njegovih prednikov. »Začneš z nič z idejo, ampak nimaš ne orodja ne znanja. Vse, kar sem imel, je bila stara ročna krožna žaga. Nihče ni imel znanja o delu z lesom, kaj šele o izdelovanju igral, tudi risanja v računalniških programih sem se priučil sam,« pove, žena Ingrid pa doda, da sta bila pri odločitvi za to pot potrebna pogum in volja, da nikoli ne odnehaš.
Ob zagonu podjetja so si zadali, da bodo izdelovali samo stvari za domačo uporabo, ob igralih so nastali še nadstreški in masivne vrtne garniture, s katerimi so opremili tudi hotel na območju Bohinja. A kmalu si je novopečeni podjetnik zaželel več in tako so se odločili za izdelavo otroških igral za javne površine. »Na tej točki sem se srečal z novimi izzivi, potrebna sta bila pridobitev in poznavanje certifikatov oziroma standardov. Vsakega sem moral kupiti, nato jih še preštudirati in upoštevati v praksi. Pri tem sem se obrnil na Inštitut za certificiranje, kamor sem hodil na usposabljanja.«
Njihovo prvo certificirano otroško igralo stoji v Občini Šentilj. Kot pravi Hodošček, še danes ne ve prav dobro, kako so takrat v občini izvedeli za njihovo podjetje. »To je bila situacija 'vzemi ali pusti'. Ogledal sem si lokacijo in na slepo obljubil stranki, da bomo zadevo izpeljali, čeprav vseh potrebnih papirjev v tistem trenutku nismo imeli, a sem si projekta res zelo želel. Tako je nastalo igralo vijuga, tam smo postavili tri igrišča. Če tistega projekta ne bi prevzeli, verjetno vsega tega danes ne bi bilo.« Otroška igrala so danes na prvem mestu njihovega prodajnega programa. Trenutno imajo 270 modelov certificiranih otroških igral, deset pa jih je vedno v nastajanju.
Kmalu je Hodošček spet našel nov izziv. »Želel sem delati še naravne stvari in tako smo začeli delati igrala iz akacijevega lesa. Prvi večji projekt je bil motorični park v Križevcih pri Ljutomeru, za katerim je zanimiva zgodba. V prvotnem načrtu je bila večina elementov iz kovine, ta pa je za otroke hladna, groba. Ker je bil rok razmeroma dolg, sem vprašal, ali bi lahko zadevo sprojektiral v leseni obliki. Nato sem pol leta risal in na koncu smo naredili celoten motorični park v lesu. Akacijo je sicer težko ukrotiti, ampak iz nje nastanejo najlepše stvari.«
Igrala v vseh slovenskih regijah
Podjetje se tako loteva številnih izzivov in projektov, za Krajinski park Goričko so na primer naredili pot do izvira z lesenimi mostovi, sodelovali so tudi z učitelji mariborskih osnovnih šol, s katerimi so razvili gibalne pripomočke, ki jih uporabljajo pri pouku. Ustvarjajo tudi vse bolj popularne street workout naprave, prve so postavili v Občini Rogašovci, v njihovi delavnici pa nastajajo še trim naprave, t. i. čutne poti ter specifična igrala za otroke s posebnimi potrebami in tudi medgeneracijska igrala. Dobili so projekt v okviru Natura Mura, pri katerem bodo od Benice do Šentilja postavili počivalnice, opazovalnice, interaktivne table in drugo. Eden največjih je bil projekt v Ankaranu, kjer so projektirali ladjo, veliko 13,5 x 6 x 8 metrov, kar je največje tematsko igralo v Sloveniji. V načrtu je bila še postavitev igralnega gradu na tem igrišču, kar pa je takrat ustavila epidemija. Ta je tudi sicer precej vplivala na njihovo poslovanje, saj so javna naročila zaradi zaprtja stala. »A smo tudi to preživeli in smo pravzaprav stalno delali. Taki izzivi ti dajo trdo kožo in te ženejo naprej, poleg tega znaš ceniti to, kar delaš,« je povedala Ingrid Holsedl Hodošček.
Nepisano pravilo podjetja je, da mora biti vse domače. Kot pove Vojko Hodošček, je lepljeni les najbolj kakovosten na Rogli. »Imamo zelo visoke standarde glede vhodnega materiala. Tista smreka raste iz skale, je najbolj gosta, najbolj obstojna. Preostale drevesne vrste, kot sta hrast in akacija, kupujemo na Goričkem. Urejene imamo tudi certifikate o sledljivosti lesa. Tudi kovinske konstrukcije smo razvili svoje, za to imamo zaposlenega varilca, vijačno blago kupujemo v Apačah. Česar ne moremo razviti sami, kupimo v Zahodni Evropi, npr. v Belgiji in Nemčiji, kjer smo našli zaupanja vredne dobavitelje, ki jim je kakovost na prvem mestu. Sem spadajo tobogani in sedeži za gugalnice.«
Poleg kakovosti v podjetju prisegajo tudi na iskrenost. Kot povesta Hodoščkova, so dobili že ponudbe za delo v Avstriji in Nemčiji, a je bil pogoj, da se pod izdelke ne podpišejo. Tega nista sprejela. »Odstopila sva od velikih stvari, ker greva raje po iskreni poti. Le to se na dolgi rok obrestuje.« Igrala podjetja Vojcles najdemo v vseh slovenskih regijah razen Mestne občine Ljubljana, onstran mej pa so njihovo delo prepoznali v Luksemburgu, kjer opremljajo vrtce. Devet so jih že opremili, v prihodnje jih bodo še devetnajst. »Naša reklama niso spletna stran ali katalogi, ki jih pravzaprav nimava, ampak zadovoljstvo strank, ki se širi od ust do ust.«
Delati s srcem in voljo
Zakonca sta v podjetje vpeta praktično ves dan vse dni v letu in tako ne poznata osemurnega delovnika. »To je najino poslanstvo, za to živiva. Sama imam rada to delo, ker imam pri njem svobodne roke, lahko izrazim sebe,« je povedala Ingrid, Vojko pa dodal, da je največje zadovoljstvo to, ko vidiš svoja igrala in na njih kopico otrok. »Obstaja namreč pomembna razlika – v serijsko narejena igrala nihče ne vloži sebe, pri nas pa tudi zaposlene naučimo, da morajo to, kar delajo, delati s srcem in voljo, ker delajo za otroke.«
V podjetju imajo trenutno sedem zaposlenih. Ideje oblikujeta Vojko in Ingrid skupaj, najprej narišeta skico na roko in jo nato še dopolnjujeta. Sledi računalniški izris 3D-modela, ki ga ponovno oba pregledata in ocenita, ali je to tisto, kar sta si zamislila, nato stečejo postopki certificiranja itn. »Največji izziv v tem procesu je ideja. Ko ti stranka pove, da bi imela nekaj, ne ve natančno, kaj, ampak da nekaj takega, česar še nihče nima – to je izziv. Pri tem si je treba ogledati lokacijo, poslušati želje stranke, ugotoviti, kaj bi bilo ustrezno za mikrolokacijo in širšo pokrajino, nato pa iti domov in se čez mesec dni vrniti z modelom,« povesta sogovornika in poudarita, da se ne moreš zgolj usesti in začeti risati.
»Ideja mora že v osnovi biti razvita tako, da se ve, kako bo realizirana. Ko jo stranki predstavimo, moramo že vedeti, da izdelava ne bo preveč zapletena, da bo ustrezala standardom, da bo dovolj robustna. Zato ideja za večje projekte zori tudi en mesec,« pove Vojko, Ingrid pa doda, da se največ njunih idej rodi v naravi, ob Muri. Največji projekt je imel več kot 18.000 sestavnih delov, vsakega je bilo treba posebej narisati, da se je na koncu vse ujemalo. Zato je pomembno, pravita, tudi dobro izšolati kader, da delavcem zaupaš, da bo na koncu vse dobro narejeno.
Ob vprašanju, kakšni so njuni načrti za naprej, se spogledata in nasmehneta: »Vedno nekaj novega.« Tako med drugim že snujeta načrte za igrala za kužke, nekaj pa je še idej, ki čakajo, da bodo povsem dozorele.