Vrata zapira še ena domača gostilna

Pred 25 leti sta se Marta in Štefan Gumilar odločila, da bosta šla na svoje. Nobeden ni bil neposredno povezan z gostinsko dejavnostjo. Marta je bila zaposlena v gradbenem podjetju Pomurje, Štefan pa v takratni Pomurki.

Marta, ki je postala nosilka gostinske dejavnosti, je službo pustila leta 1993 in tako postala samostojna podjetnica. Kot nam je povedala, se je za gostinstvo odločila iz družinskih razlogov. Po njeni poti je šel tudi sin, v Celovcu je končal šolanje za kuharja in se na avstrijskem Koroškem za nekaj tudi časa zaposlil. V krajevni skupnosti in gasilci so takrat razmišljali, kako gasilski dom izkoristiti tudi za druge namene, da ne bo propadal. Štefan, ki je bil takrat predsednik gasilskega društva, jim je ponudil možnost odprtja manjšega gostinskega lokala. Dogovor je bil hitro sklenjen. Pred najemom in odprtjem sta bila nekaj pripravljena vložiti sama, pomagala pa je tudi krajevna skupnost, da so prostore usposobili za gostinsko dejavnost. Upala sta, da bo njuna zgodba pritegnila tudi sina, ki si je pozneje službo poiskal v Avstriji bližje domu, tako da se zdaj dnevno vozi na delo v Avstrijo. Njunega dela pa ne bo nadaljeval.

Zakaj Kapelica

Kot je povedal Štefan, je to po svoje razumljivo, saj sta pri prepoznavnosti svoje gostilnice ubrala specifično pot. To, da bi imela čisto »špricer oštarijo«, ju ni zanimalo. Štefan se je kot mesar doma že ukvarjal s pripravo suhomesnatih izdelkov in domačih klobas. Ravno domače klobase sta najprej vključila v ponudbo. Dobri poznavalci klobas iz Kapelice, kot gostilno kličejo domačini, vam bodo povedali, da gre za okusen izdelek, ki je prepoznaven tudi po svoji velikosti. Zakaj se je gostilne prijelo ime Kapelica? Ob gasilskem domu, od koder se razprostira pogled po dolini, stoji vaški zvonik. »Priznati moram, da so nam takrat šli na roko kmetijski predpisi, saj so nam omogočili dopolnilno dejavnost na kmetiji. Kmetija ni velika, smo pa vedno pridelali dovolj za svoje potrebe. Z registracijo dopolnilne dejavnosti smo formalizirali na eni strani predelavo mesa, na drugi pa poenostavili oskrbo okrepčevalnice. Moj cilj nikoli ni bila množična proizvodnja, ampak izdelava klobas in sušenje mesa za potrebe okrepčevalnice. Ne bom trdil, da je bil to 'bum', potrebno je bilo trdo delo, vendar se je zgodba počasi prijela. Neposredno sta od lokala živeli žena Marta in ena zaposlena, po odhodu iz Pomurke pa tudi sam,« začetke opiše Štefan.

Marta je dodala, da je bilo treba ponudbo prilagajati povpraševanju. Šlo je pretežno za lokalno povpraševanje. Po prvih pogostitvah za kako družinsko slavje so okoličani začeli prihajati. S pripravo pogostitev za različne priložnosti sta nekako izravnavala ali nadomeščala slabši prihodek v posameznih obdobjih delovanja okrepčevalnice. Oba sta priznala, da je lokacija sicer atraktivna, vendar preveč oddaljena od Moravskih Toplic. Toda to še ne pomeni, da v okrepčevalnico niso zavili zahtevnejši gostje, ki so cenili domačo hrano in tudi dobro počutje v domači vaški gostilni, v kateri so odnosi med ljudmi neposredni in spoštljivi in kjer ni podcenjujočih ali vzvišenih pogledov. Tak odnos do gostov so ohranjali od prvega dne, ko je Kapelica odprla vrata, pa do zdaj, ko sta jo zaprla. Bila sta složna – leta so naredila svoje. Martino načeto zdravje in nestimulativne razmere za nadaljevanje dejavnosti v pokoju so ju pripeljali do odločitve, da zgodbo Kapelice končata.

Prodala sta več kot tisoč parov klobas

Kakovost klobase so potrjevali tudi zunaj gostilne. Merilo za prepoznavnost in to, da ljudje cenijo kakovost, so sejmi. Štefan je takoj, ko sta odprla okrepčevalnico, začel kuhati klobase na Trezinon in Miklošovon senji. Na začetku so bili veseli, če so prodali 80 parov – sto parov je bil že dosežek. Na zadnjem sejmu so prodali čez tisoč parov. »Ne gre za hvalo, ampak zgolj dokaz, da sem imel do gosta ves čas pošten odnos in mi je bila kakovost vedno na prvem mestu. Da je bilo tako, se je videlo tudi pri naši šunki in picah, ki smo jih oblagali s svojimi mesninami. Zato si želim in verjetno bom ohranil stike z gosti, saj se soboškim sejmom ne nameravam odpovedati. Povedati pa moram, da smo z uspešno prodajo klobas na sejmih izravnavali prihodke v okrepčevalnici in je šlo za dodaten zaslužek,« sklene pripoved Štefan.
Štefan in Marta sta začela dobro zgodbo prijetne domače gostilne ravno takrat, ko je počasi zapirala vrata znana domača gostilna Gorčan v Martjancih. Zdaj takih domačih gostiln, kakršne so začeli iskati tudi turisti v teh koncih, ni več. Žal se v Prekmurju na gostilne s kmečkim dvoriščem še vedno gleda nekoliko zviška, medtem ko so drugod vse bolj cenjene.