Z nizom razstav Vrečičevih slikarskih del ter del na papirju so hoteli opozoriti tudi na prve resne začetke v pomurski likovni umetnosti. Ob tem je izšla publikacija, v kateri so zajeta in prvič barvno reproducirana vsa Vrečičeva dela iz stalnih zbirk obeh ustanov, ki hranita in predstavljata njegovo zapuščino, avtorici sta umetnostni zgodovinarki Irma Brodnjak (GMS) in Tamara Andrejek (PMMS). Vrečič je najstarejši predstavnik prve prekmurske likovne četverice, ki je postavila temelje pomurske likovne tradicije, v njej so še slikarja Lajči Pandur in Karel Jakob ter kipar Feri Horvat. Kljub tragični usodi, ki je prehitro sklenila njegovo življenjsko in ustvarjalno pot, je Vrečič razvil izvirno likovno govorico, ki jo je stroka ustrezno potrdila šele po njegovi smrti. Ustrezen položaj v slovenski umetnosti pa je dobil ob 100. obletnici rojstva, ko so njegov opus prvič celovito predstavili v PMMS.
Rojen je bil 10. aprila 1900 v Skakovcih, po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na trgovski šoli in ga z odliko končal na Madžarskem. Po odsluženem vojaškem roku je v Budimpešti najprej obiskoval višjo trgovsko šolo, nato se je prepisal na visoko slikarsko šolo. Preživljal se je sam, s portretiranjem, risanjem in izdelovanjem damske usnjene galanterije. Med počitnicami je obiskoval rodno Prekmurje, kjer so ga očarali prekmurski pejsaži, ki so mu v likovni govorici ostali najdražji, meni Tamara Andrejek.
Zapustil je tudi številne portrete članov družine, sosedov in znancev, ki veljajo za njegov najbolj dovršeni umetniški izraz, prvi v slovenski umetnosti pa je upodabljal Rome. »Njegovi portreti so realistični, karakterno izvedeni in psihološko občuteni,« pove. Moški portreti so pretežno v rjavih tonih, s čimer sta poudarjena težaško življenje in negotovost preprostega človeka, ženski pa izstopajo z vpadljivimi živobarvnimi poudarki na oblačilih ali na obrazu. Večina portretov je nastala v zadnjih letih njegovega življenja. Zbirko dopolnjujejo figuralne kompozicije, tihožitja in dela z nabožno motiviko.
Rojen je bil 10. aprila 1900 v Skakovcih, po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na trgovski šoli in ga z odliko končal na Madžarskem. Po odsluženem vojaškem roku je v Budimpešti najprej obiskoval višjo trgovsko šolo, nato se je prepisal na visoko slikarsko šolo. Preživljal se je sam, s portretiranjem, risanjem in izdelovanjem damske usnjene galanterije. Med počitnicami je obiskoval rodno Prekmurje, kjer so ga očarali prekmurski pejsaži, ki so mu v likovni govorici ostali najdražji, meni Tamara Andrejek.
Svojo prvo samostojno razstavo je s pomočjo Riharda Jakopiča in Mihe Maleša pripravil med študijem leta 1928 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, na kateri je bilo na ogled 226 del. Žal motivika in temačne barve pri kritiki in publiki niso naletele na razumevanje, v zadoščenje mu je bilo odobravanje slikarskih kolegov. Kasneje je ustvarjal v svojem skromnem budimpeškem ateljeju, svojo zadnjo razstavo v Soboti je imel leta 1943, 4. julija leta 1945 pa ga je na vlaku ustrelil ruski vojak.
V Vrečičevem opusu po številu prevladujejo krajine, izkazal pa se je tudi kot portretist, je o njegovem slikarskem delu zapisala Andrejkova. Rad je upodabljal rodno prekmursko deželo, s slamo krite hiše, vasi, obdelana polja, travnike, gozdove v daljavi, drevje in bujno grmovje ter živino. Redko upodablja figuro v pokrajini in še takrat ji nameni povsem podrejen položaj znotraj mogočne narave.
Zapustil je tudi številne portrete članov družine, sosedov in znancev, ki veljajo za njegov najbolj dovršeni umetniški izraz, prvi v slovenski umetnosti pa je upodabljal Rome. »Njegovi portreti so realistični, karakterno izvedeni in psihološko občuteni,« pove. Moški portreti so pretežno v rjavih tonih, s čimer sta poudarjena težaško življenje in negotovost preprostega človeka, ženski pa izstopajo z vpadljivimi živobarvnimi poudarki na oblačilih ali na obrazu. Večina portretov je nastala v zadnjih letih njegovega življenja. Zbirko dopolnjujejo figuralne kompozicije, tihožitja in dela z nabožno motiviko.