Glavni cilj potovanja je bila puščava z istoimensko vasjo Wadi Rum v južni Jordaniji. Ogledala sva si tudi mesti Aqqabo, Amman, Rdeče in Mrtvo morje ter od daleč videla Izrael ter Egipt.Puščava naju je vabila. Z barvami, skalami, kamelami, sipinami in beduini.Potovanje v take odročne kraje je naporno, zamenjala sva devet različnih prevoznih sredstev, sama pot pa je trajala 27 ur, čeprav je Wadi Rum relativno blizu Sloveniji. Sama vas je izhodiščna točka za turiste in beduine in od tod vodijo poti v razne kampe, ki so v lasti beduinov ter namenjeni prenočevanju popotnikov.
Z Urhom sva v enem od teh kampov preživela več dni in dodobra spoznala način bivanja in tudi nekatere zakonitosti puščave. Pesek brez konca, vročina do kosti in sončni žarki močni kot rentgen. Tam se glavno delo opravi do 10. ure, nato se poležava, piše, pogovarja, bere, igra družabne igre ali pa se preganja muhe in komarje. Vročina popusti okoli šestih popoldan in takrat je čas za pohajkovanje, vendar je treba biti previden, ker se okoli osmih popolnoma stemni in znan kraj postane strašljivo neznan. Kamp, kjer sva spala, je relativno velik. Sestavljen je iz glavnega šotora, ki je namenjen druženju in obedovanju ter iz več manjših spalnih šotorov. Kopalnica, stranišče in kuhinja so skupni. Vodo pripeljejo v cisterni, elektrika se proizvaja s pomočjo sončnih celic.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Beduine lahko opišem kot izredno ponosne može, ki se zavedajo, da so vladarji v puščavi, pa čeprav so kamele zamenjali za terenska vozila, kupujejo hitro zmrznjeno in predelano hrano, pijejo vodo s plastenk in uporabljajo najnovejše pametne telefone. So mojstri aplikacije Whatsapp in prodajanja peska in pogleda na oranžne skale. Seveda, turistom.
Kristijan Zver: del poezije Človek
/.../ živ si
pa čeprav brez srca, pljuč in diha,
pod nevihtnimi oblaki uma,
bičan z vetrom obupa;
vem, da dihaš, komaj, ampak živ si.
čas je za /.../
vroče dni in zvezdnate noči nad tabo,
čas je umiku v puščavi,
v oazi z beduini, kamelami in dateljni.
V pesku z žarečim soncem.
Čas je času čas pustiti,
srcu srce najti,
zaupanju zaupanje dobiti in
ljubezni v ljubezen se ljubiti.
Puščava ne nagradi neprevidnosti. Če ni obuval, kape sredi dneva, bosa noga opekli in teme na glavi zažari. Pa kljub temu stara beduinska modrost pravi, da se od doma odpravi, ko je sonce v zenitu, ker takrat te ščiti pokrivalo in sonce ne sije v oči.
Beduini nosijo dvoplastna oblačila, da jih čez dan hladijo in ponoči grejejo. So mojstri senc, hladnih tunelov med skalami in v iskanju vode v brezvodju. Z razlogom so ponosni, čeprav so jim samske in svetlolase popotnice šibka točka. Pač, njihov odnos do žensk je drugačen kot Naš.
Pripravljajo hrano v žarečem pesku, imenovano zarub, prespijo popoldneve ali pa navijajo za arabske države na svetovnem nogometnem prvenstvu. Alkohola, svinjine in čipsa med tekmo ne jejo. Imajo po več žena in cela vas, okrog dva tisoč ljudi je v sorodu. Bratranec pri bratrancu. O sestričnah v njihovem svetu ni govora. Angleščina je sestavljena iz dvajsetih besed in po treh dneh nekako razumljiva. Posteljnine za turiste ne preoblačijo, in ker ni vlage v zraku, rjuhe in pokrivala neprijetnega vonja nimajo. Dvomim tudi, da se kdaj preznojijo. So na nizkih obratih.
Ker sva Jordanijo obiskala v poletnem času, sva bila redka zahodnjaka in zato tudi predmet opazovanja. Zgodilo se je, da sva se znašla na avtobusu polnem oči zavitih v rjuhe. Sredi dneva tema v avtobusu. Zaradi črnih oblačil in črnih zaves za zaščito pred soncem. Samo švigajoče oči. In najina begajoča vprašanjao vsem.
